Čisto brez potrebe: puške, alarmne naprave, najine odprte oči ob tej uri, ko imajo vsi ljudje oči zaprte. Brez potrebe se mi zdi, da imava oči odprte zato, da strmijo v nič, in ušesa napeta, da prežijo v nič, ko bi morala ob tej uri ušesa poslušat hrum najinega notranjega vesolja in bi se morale oči zazirat v najine notranje pokrajine.
Tako govori zaporniški stražar v prvem prizoru Koltèsove igre Roberto Zucco. To je igra o morilcu, o množičnem morilcu. Njen nastanek je spodbudila zgodba iz resničnega življenja (pravzaprav iz časopisnih novic). Zaradi povezanosti z resničnimi dogodki in osebami in pa zaradi vtisa o ambivalentnem odnosu do teh oseb je v času, ko se je pojavila v javnosti, igra vzbudila silovito ogorčenje in nasprotovanje. V Franciji je bila prepovedana in prvič je bila uprizorjena v Berlinu (leta 1990 v režiji slovitega Petra Steina), potem pa je nemudoma zaslovela kot eno najmočnejših del evropske dramatike zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Z nekaj distance se je pokazalo, da avtorjev ambivalenten odnos do resničnih dogodkov in ljudi nosi silovito dramo soočenja s temeljnimi človeškimi vprašanji. Med strelnim orožjem in zaziranjem v notranja vesolja se razpirajo neizmerni prostori, v katerih se moramo skupaj s Koltèsovimi osebami še enkrat vprašati o mejah človeške moči in o niču. Tu je vse postavljeno v novo luč: družinske vezi in ljubezen, erotika in potrošništvo, eksistenčna vprašanja in urbano okolje, starost in smrt, policija in posameznikova morala … Prežeto z bolečino in s smehom, hkrati pa s silovito poezijo, ki vprašanj ne ovija v tančico besed, pač pa izostri misel in osebno doživetje. Roberto Zucco, zadnja Koltèsova igra, zaznamovana z njegovo zavestjo o bližini lastne smrti, je intimna in univerzalna hkrati.