Rihard III. + II. Dramski diptih z epilogom o smrti smo v dramaturškem konceptu razdelili na tri dele: Vzpon, Padec in Jeruzalem. Vzpon na oblast, padec z oblasti in tako imenovani Jeruzalem kot univerzalni prostor prehajanja iz življenja v smrt, kot zaključek dolgega potovanja v noč. Kot pogled čez previs časa, ki nam odkriva, kaj vse lahko pretrpi »vohun božlji« ali »norec Časa – imenovan človek«. Kako se vzpenja, omahuje, dvomi, ljubi, sovraži, kako iz svojih rok noče ali ne more predati »krone«, kako pade in se sesuje v nič, da bi na prestol sedel novi kralj. … Deluje inteligenca »velikega mehanizma« (Jan Kott), peklenski stroj, ki se v kolesju zgodovine ponavlja v neskončnost in vedno znova sledi istemu obrazcu: vzponu sledi padec. V tem mehanizmu zgodovine pa je protagonist vedno človek, mikropsihologija posameznika, njegovi osebni vzponi in padci, soočanje s samim sabo, s svojimi hotenji in strahovi. V prepoznavanju lastnega bistva in večnem vprašanju: »Sem – nisem? Nisem – sem?« (Rihard II., IV/1) V mreženju odnosov, neusmiljenem boju za prevlado, v nenehnem iskanju odraza v razbitem ogledalu, ki ne vrača prave slike. Rihard III. bi dal kraljestvo za konja, Rihard II. kraljestvo za grob. … Potem se vse konča v Jeruzalemu. Krona je potovala z ene glave na drugo, znotraj je votla, in v tej praznini vlada Kralj. Ali krona sama. Kot jelenovo rogovje brez opore, nekje med tem in onim svetom. Kot vrh drevesa življenja. Kot vez med nebom in zemljo. Okrogla miza se je zožila na manjši krog. Enako popoln in brezkončen. V rogovju se bo nekoč pojavil križ in postalo bo simbol mističnega rešitelja.
Livija Pandur, Vzpon, padec in Jeruzalem (odlomek)