Gre za nekakšno podjetje, firmo, ki se s časom, v nasprotju z nami, ki se vselej vrnemo na isto, razvije v velikansko podjetje, konzorcij, ki si ob spretnem odpuščanju zaposlenih, ki se mu po čudežu ognete, in ob priključitvi nekaterih drobnih konkurentov opomore in učvrsti položaj. Kaj dela ta družba, nikoli ne izvemo, verjetno nekaj proizvaja, nemara pa zgolj obrača kapital, še verjetneje najprej prvo, potem drugo. Tudi tega ne vemo, kaj dela protagonist igre, ki si navkljub grožnji z odpuščanjem še naprej prizadeva za povišico. Izvemo samo to, da je začel na dnu in napredoval do prvega asistenta vodje sektorja za medresorsko komuniciranje in izboljšavo delovne klime. To je pomenljiv naziv, saj nenavadno dobro (nenavadno zato, ker je bila igra napisana na začetku 60. let) spominja na opise služb, ki se jih v zadnjih letih označuje kot bulšihte.
Diana Koloini, Algoritem naš vsakdanji (odlomek)