Dostopnost
Search
Close this search box.

Matjaž Zupančič

Padec Evrope

Nenaden vdor čudaškega tujca med razuzdano družbeno smetano.

Prva slovenska uprizoritev

Premiera

17. marec 2012

Veliki oder

Trajanje:

90 minut

Režiser

Matjaž Zupančič

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

DRAMATURGINJA

Darja Dominkuš

Drama Igralec: Darja Dominkuš | odpri ustvarjalca

SCENOGRAFINJA

Janja Korun

Drama Igralec: Janja Korun | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAFINJA

Bjanka Adžić Ursulov

Drama Igralec: Bjanka Adžić Ursulov | odpri ustvarjalca

AVTOR GLASBE IN ZVOČNE OPREME

Vanja Novak

Drama Igralec: Vanja Novak | odpri ustvarjalca

KOREOGRAFINJA

Jana Menger

Drama Igralec: Jana Menger | odpri ustvarjalca

LEKTORICA

Tatjana Stanič

Drama Igralec: Tatjana Stanič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC LUČI

Milan Podlogar

Drama Igralec: Milan Podlogar | odpri ustvarjalca

ASISTENT DRAMATURGINJE

Rok Andres

Drama Igralec: Rok Andres | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Aleš Valič

Mart

Gorazd LogarDrama Igralec: Gorazd Logar | odpri igralca/Rok Kunaver

Daniel

Polona JuhDrama Igralec: Polona Juh | odpri igralca

Šarlota

Vito Weis

Neznanec

Rok ViharDrama Igralec: Rok Vihar | odpri igralca

Varnostnik

Zasebna zabava po uspešni otvoritvi novega penziona Evropa, na kateri tako imenovani jet set še malo neformalno pokramlja in pokvanta, sklene kakšen posel ali se dogovori o kakšnem skupnem interesu. Ko se že precej okajena druščina namerava raziti, se zgodi globalni upor: zunaj so demonstracije, neredi, policija je zaprla dohode, ceste so blokirane, avtomobili gorijo, nikamor ni več mogoče. Toda na zabavo se zateče neznanec, očitno demonstrant, nemara tujec, saj ne govori in se ne odziva.
Ob nepričakovanem soočenju dveh svetov Zupančič duhovito in z obilico ironije spregovori o kričečih paradoksih in navzkrižjih današnje družbe.

Iz gledališkega lista

»Ne, ne napovedujem konca Evrope. Mislim pa, da je »diskretni šarm« stare dame vedno bolj kontaminiran z nekakšnim agresivnim strahom. Govorim o strahu pred tujci, pred priseljenci, pred drugačnimi. Ti postajajo razlog, da gre vse narobe. Evropa danes veliko moralizira o nasilju – in hkrati ne prizna, da je sama do vratu v njem. Na svojih in tujih tleh. Na mizi so jagode in šampanjec, pod njo pa teče kri.«
Matjaž Zupančič, Pišem o stvareh, ki me zanimajo tudi kot režiserja (odlomek)

»V današnjem času ni težko moralizirati, materiala je več kot preveč, na vsakem koraku. Zelo lahko je obsojati pohlep (saj tudi je obsodbe vreden) in kazati s prstom na druge. Seveda, saj mi nismo tajkuni, nismo se okoristili, nismo nikogar okradli in zaenkrat še tudi nismo nikomur nič hujšega naredili. Vendar Zupančičeva igra prav nam zastavlja neusmiljena vprašanja. Kakšni smo v resnici? Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali imuni za vse, kar ni prav? Kakšno je tisto človeško jedro, ki naj bi osmišljalo naše bivanje? Kaj določa nas in naša stremljenja? Kdaj smo se navadili na vso to nepravičnost, ki tako boleče zaznamuje naš svet?«
Darja Dominkuš, Nemi spev grešnega kozla (odlomek)

»Padec Evrope, ki je črna komedija in groteska, nas spodbuja, da bi se v kar največji meri zavedeli svojega stanja, da bi spoznali, kdo so Mart, Elke in Daniel v našem življenju. Ne gre toliko za spodbujanje k revoluciji, kot za ozaveščanje o položaju.«
»Če bi avtor pozabil pod naslov besedila dodati frazo: osebe in dogodki nimajo nič skupnega z realnim življenjem in so samo plod domišljije, bi si lahko oddahnili. Tako pa vemo, da se pred našimi očmi dogaja tisto, kar se navadno za našimi hrbti. Spoznamo, da je tišina v Padcu Evrope močnejša od vseh izgovorjenih besed.«
Rok Andres, Evrópa -e ž (odlomek)

Zapri