Agamemnon
Prinašalke pitnih daritev
Evmenide

Ob novi slovenski uprizoritvi Ajshilove Oresteje, najstarejše in edine ohranjene starogrške dramske trilogije, krstno uprizorjene leta 458 p. n. š., ne moremo mimo vznesene primerjave, ki jo je pred skoraj petdesetimi leti zapisal prvi slovenski prevajalec celotne Oresteje Anton Sovre: »Oresteia prekaša dramske ustvaritve vseh časov in je kakor gorska veriga, ki s tremi gigantskimi vrhovi presega sosedne vršace, da so v primeri z njimi videti kakor pritlikavci.« Ajshilova trilogija (Agamemnon; Prinašalke pitnih daritev; Evmenide) ostaja tudi po dveh in pol tisočletjih od nastanka živa in aktualna dramska umetnina; v njej še vedno prepoznavamo probleme, s katerimi se sooča tudi naš čas, predvsem pa nas vedno znova uroči z močjo svoje pesniške govorice. Sam potek dramskega dejanja oziroma zgodbo Oresteje bi danes lahko na hitro primerjali s tipično dramaturgijo Hollywooda, toliko je v njej zgodovinskega nasilja, krvavih dogodkov, nenadnih in presenetljivih preobratov in oseb s skoraj mitološkimi karakteristikami, a tisto, kar Orestejo postavlja v vrh dramske umetnosti, je jezik, je poezija in je misel, ki jo je starodavni pesnik vtkal v podobo sveta, ki se iz teme mitov postopoma jasni v novo rojstvo, ki je rojstvo polis, države, s tem pa tudi simbolno rojstvo evropske civilizacije. To je misel o tragičnih posledicah velike vojne, ki ni uničila le trojanske civilizacije in številnih trojanskih domov, pač pa je na koncu uničila tudi dom zmagovalcev, saj je sprožila verigo maščevalnih umorov, ki se konča s popolnim uničenjem družine, preden na pogorišču mita le pride do sprave in do nove civilizacijske možnosti.

Orestejo tokrat uprizarjamo v novem prevodu Marka Marinčiča, ki ga z mirno vestjo napovedujemo kot enega najpomembnejših dosežkov slovenskega prevajalstva. Skoraj tri leta svojega dela je dr. Marinčič posvetil iskanju novega jezikovnega in pesniškega izraza Ajshilovih verzov, skoraj 3800 jih je, oborožen s številnimi novimi spoznanji o jeziku izvirnika, predvsem pa z bogastvom sodobnega slovenskega jezika, na tej podlagi pa je ustvaril kongenialno slovensko pesniško govorico Oresteje ter z njo nagovoril nas in naš čas. Tudi zaradi tega je nova uprizoritev Oresteje velik praznik slovenskega gledališča.