Če umetniki namenoma slikajo tisto, kar ne obstaja, sodijo v zapor. Če slikajo tisto, kar vidijo, sodijo v bolnišnico.
Adolf Hitler

1. Dejstva. – 19. 6. 1937 nacisti organizirajo razvpito razstavo z naslovom Entartete kunst – Izrojena umetnost. Na njej razstavijo dela umetnikov, ki so bila pred tem pobrana, zaplenjena in umaknjena iz muzejev in galerij. Pobudnik, »kurator« razstave je Joseph Goebbels. V razstavišču Hofgartensarkaden v Münchnu nacisti postavijo na sramotilni pranger 650 del, ki po nacističnih umetniških standardih dišijo po izrojenosti in avantgardi: nadrealizem, dadaizem, kubizem, fauvizem … Kot primer izrojene umetnosti – se pravi tistega, kar je prepovedano početi, kar je treba pregnati in zatreti. Veliko umetnikov je izpostavljenih nasilju, končajo v zaporu ali emigrirajo. Do leta 1941 se razstava potem seli po različnih nemških mestih in zgodi se paradoks, da postane ena najbolj obiskanih razstav v zgodovini. Ogleda si jo okrog tri milijone ljudi. V tem času svet zdrsne v drugo svetovno vojno.
2. Fikcija. Satirična drama. – Dva mlada slikarja, Adolf Hitler in Viktor Karlstein, se želita vpisati na Akademijo lepih umetnosti na Dunaju, ampak jima ne uspe. Mnogo kasneje, leta 1944, sta oba v Berlinu. Hitler je med tem časom postal führer, Karlstein pa njegov znanstvenik, ki za potrebe Wehrmachta konstruira novi monstruozni bitji, moškega in žensko. Dve telesi, po njegovih algoritmih nadčloveka z multiplicirano močjo, ki se bosta plodili in začeli z novo raso. Z Überrasse. Markus in Heidi bosta postala zmagovito orožje, saj nacisti izgubljajo na vseh frontah. Hkrati pa sta tudi Viktorjevo umetniško delo. Njegov odgovor na izrojeno, abstraktno umetnost. Da pa bi se eksperiment lahko posrečil, morajo biti deli teles, ki sestavljajo novi kreaturi, arijskega porekla. Predvsem je treba iz uporabnega materiala izločiti najnevarnejše: žide, homoseksualce, cigane … Ampak tukaj nastopi težava, s katero se sooči Karlstein. Namreč, leta 1944 v Berlinu čistega »arijskega materiala« ni več na pretek in lahko se zgodi tudi usodna napaka …
3. Svet danes. Teater danes. – V kakšnem času živimo danes? Kaj ima sodobna družba opraviti z rasizmom, šovinizmom, ksenofobijo, sovraštvom do tujcev? Ali tudi danes obstaja strah pred »izrojeno umetnostjo«? Pred nižjimi rasami? Ali danes v Evropi in po svetu dvigujejo glavo novi fašizmi in ali lahko te pojave imenujemo s tem imenom? Morda je pametno, da bi se pri iskanju odgovora na ta vprašanja vrnili k njihovemu izvoru. In ker delam teater, se igram s fikcijo. S satiro. Ali so stvari preveč resne, da bi odgovore iskali skozi komedijo? Nasprotno. Zgodovina filma in teatra izpričuje, da je bila na tem področju pri detronizaciji nacistov najbolj učinkovita prav komedija: Lubitsch, Chaplin … Tudi zato, ker pomeni možen premik iz rahlo benignega patosa, ki se skriva v prepričevanju enako mislečih. Menim, da je Nova rasa eden mojih najbolj radikalnih tekstov. Gojim upanje, da ne zato, ker se na odru sekajo glave in se režejo udi.
Matjaž Zupančič