Že sama izbira dramskega teksta, ki je poleg premnogih oznak dobil tudi svoje mesto kot podoba napada na samozadostnost buržoazije, se nujno sreča z vprašanjem šokantnosti principov, ki jih uporablja to približno sto dvajset let staro besedilo, ki je ob svojem nastanku osupnilo in razvnelo občinstvo. Kljub temu, da izbira besed (kot je npr. »merdre« − v prevodu Primoža Viteza »ždrek«) nima več takega vpliva na današnje gledalce, je specifika in edinstvenost Ubujeve šokantnosti/revolucionarnosti ravno v tem, da ne vzpostavlja direktne kritike sprevržene logike človeštva, temveč na njej temelji ter nanjo prisega z vsem srcem. Prav s tem, ko izhaja iz te sprevržene logike, jo postavlja pod vprašaj. Kralj Ubu je kot figura lahko problematičen le, če v knjigi dram sam leži na polici, takoj ko pa zaživi na odru, se s to gesto izpostavi očem ljudi, ki s svoje distance prepoznajo in umestijo njegove principe v njim znano življenje.
Katja Markič, Princip UBU ali človek od fašizma do fetišizma (odlomek)