Primarna naloga interpretacije Kralja na Betajnovi v tokratni produkciji je opraviti s klišeji in s klasično percepcijo sveta, v katerem so eni izkoriščevalci in drugi izkoriščani. Z vidika neoliberalističnega kapitalizma lahko rečemo, da je Kantor tisti, ki poganja razvoj in vzpostavlja res na Betajnovi. Njegova dejanja počistijo vse, kar je nesposobno, neproduktivno, bolno in gnilo na Betajnovi. Kantor reciklira propadle usode in ustvarja kapital, s katerim preživlja celotno Betajnovo. Čeprav je zgrajen na truplih, Kantorjev imperij raste in ne samo preživlja, temveč tudi financira razvoj Betajnove. Žal je lahko zgodba o kapitalizmu tako banalno preprosta. Kantor je nujnost kapitalističnega sistema.
Betajnova je koruptivna in hlapčevska skupnost. Vsak posameznik je povezan z drugimi. Izključeni in potisnjeni na rob so samo tisti, ki niso sprejeli sistema, oziroma so se uprli Kantorju. Brezpogojna predanost gospodarju je nujnost hlapčevega preživetja. Ko se utrdi odnos med gospodarjem in hlapci, je preživetje sistema zagotovljeno. Gospodar bo poskrbel za svoje hlapce in hlapci bodo poskrbeli za dobrobit svojega gospodarja.  Betajnova živi od reciklaže lastnega umazanega perila oziroma, z drugimi besedami, se hrani z lastnimi izločki. Na Betajnovi se pogosto govori o spravi. Po vseh storjenih zločinih se ponavadi predlaga sprava, ne da bi imenovali zločinca in zločin. Hlapčevska duša je slepa in izdajalska, najbolj od vsega pa konformistična. Majhne skupnosti so posebej neodporne na hlapčevstvo. Betajnova je samozadovoljna, zatohla enoumnost.
Žanina Mirčevska, Betajnova, lepa dolina smrdljivega samozadovoljstva (odlomek)