Ivan Viripajev
Iranska konferenca
Oče Avguštin: Krožnik je posoda, iz katere jemo.
Pascual Andersen: Mrtvo naj kar crkne.
Oliver Larsen: Zveni bolj kot kakšen slab kliše, kajne?
Naslov izvirnika: Иранская конференция
Prva slovenska uprizoritev
Trajanje:
180 minut, z odmorom
Režiserka
Nina Rajić Kranjac
Ustvarjalci
Igralska zasedba
Philip Rasmussen, profesor in predstojnik Katedre za mednarodne odnose na Filozofski fakulteti Univerze v Københavnu
Magnus Thomsen, politolog, kolumnist dnevnika Politiken, aktivist mednarodnega gibanja Evropski islam
Oliver Larsen, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Københavnu
Tamara Avguštin
Astrid Petersen, neodvisna novinarka, specializirana za »krizna žarišča« po svetu
Emma Schmidt Poulsen, soproga predsednika vlade Kraljevine Danske, predsednica mednarodne dobrodelne organizacije Vzajemnost, prej priljubljena televizijska voditeljica
Gustav Jensen, danski pisatelj in filozof
Oče Avguštin, duhovnik evangeličanske luteranske cerkve, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Københavnu
Pascual Andersen, upokojena dirigentka Nacionalnega orkestra Kraljevine Danske
Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega dirigenta ter iransko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo.
Dogodek poteka v standardnih okvirih, a posamezni prispevki se vedno bolj odmikajo od izhodišča, postajajo subjektivni, in namesto da bi z znanstveno metodologijo razpravljali o iranski problematiki, se vedno bolj banalni, anekdotični in ezoterični konferenčni govori spreminjajo v absurdno farso. Premislek o razlikah med verskim tradicionalizom in humanističnim racionalizmom, v luči obravnavane teme, postaja vse bolj, kot pravi eden izmed udeležencev, spopad med Alahom in Coca-Colo.
»V trenutku sedanjosti, v katerem smo priča, da sta človek in človekova pravica v večini sveta spregledana, prioritetni pa sila in oblast. Ko je mižanje civilistov na Zahodu potolaženo z begom v verski tradicionalizem ali ciničnost humanističnega racionalizma. Ko je podedovana kulturna prtljaga izgovor za ksenofobijo, rasizem, nacionalizem in neokusno superiornost belega človeka. Takrat začne Viripajev brez veliko besed vzbujati občutek krivde,« zapiše režiserka Nina Rajić Kranjac.
Ivan Viripajev, dramatik in režiser, živi v Varšavi, kamor se je umaknil pred režimom Ruske federacije, njegove igre uprizarjajo od ZDA do Južne Koreje. Njegovo delo je slovenskemu občinstvu dobro znano, z dramo Iranska konferenca pa se prvič pojavlja na odru SNG Drama Ljubljana.
Posebna zahvala Mini Eghbal, Džavadu Maleku-Hoseiniju in Behrangu Azhdariju.
V uprizoritvi so uporabljene rekompozicije Koncerta za violino v d-molu, op. 47 Jeana Sibeliusa, Štirih letnih časov Antonia Vivaldija in Macarene Los del Rio.
Vokala na posnetkih Nina Rajić Kranjac in Behrang Azhdari.
Iz gledališkega lista
Dramsko besedilo Iranska konferenca je raznorodno, čeprav navzven deluje monolitno, a če skrčimo njegove lastnosti na tri točke, dobimo hiter vpogled v bogato pomenskost: konferenca o Drugem je vedno avtoportret; področje zahodnega intelektualizma je razpršeno in neusklajeno; Drugi spregovori zadnji. Avtoportret je način, kako vsak panelist vidi ali razume sebe: popolnoma subjektivno in v svoj prav zaverovano. Javno izrekajo nekaj, kar naj bi bila znanstvena dognanja, a v resnici govorijo o sebi, lastnih izgubah, pojmovanju [B]oga, konceptu/ih pravičnosti, izkušnjah, strahovih, podzavesti … torej o lastnem pojmovanju, kdo sem. Tema konference, Iran, je zgolj prazna projekcijska površina, na katero se prikazuje anatomija zahodne intelektualne kulture. Devet panelistov govori devet nezdružljivih jezikov, zato dialog ne obstaja, nastaja pa napetost med monologi. Vsak od monologov ima tudi značilno gradacijo: uvod, fakti, skrivnost, pripoved. Prepoznavna shematičnost je pri Viripajevu pogosta, struktura Iranske konference je sorodna Kisiku, njegovi igri iz leta 2002, ki je pomenila enega osrednjih prebojev gibanja Nova drama in v kateri se zgleduje po dekalogu, a namesto monologov uporabi dialog.
Rok Andres, Poezija kot metafora ali manipulacija? (odlomek)
Na sporedu
28
SEPTEMBER
PONEDELJEK
VELIKI ODER NA LITOSTROJSKI 56
–
Abonma Ponedeljek in izven
22
OKTOBER
ČETRTEK
VELIKI ODER NA LITOSTROJSKI 56
–
Abonma Četrtek in izven
Z angleškimi nadnapisi
Iz medijev
Podcast Ocene, 20. september 2026, Petra Tanko
Rtvslo.si, 19. september 2026, A. P.
Ars.rtvslo.si, 18. september 2026, Ana Lorger
Metropolitan.si, 16. september 2026, STA
Sta.si, 16. september 2026
Morel.si, 12. september 2026
Prikaži vseSkrij



















