V skladu z ekspresionizmom, ki je edina avantgardna smer, ki v središče postavlja človeka, ljubezen do sočloveka in ideje resnicoljubnega duha, je Hinkemann pravi junak. Njegova odločitev po vnovičnem vstopu v družbo se v gostilni spremeni v odločitev po vnovični sestavi lastnega življenja. Hinkemann že od začetka drame ni cel, njegova necelovitost, ki je posledica vojne, je vir njegove senzibilnosti, samoizpraševanj, eksistencialnega nemira in tudi iskanja možnosti za nadaljevanje življenja. V prvi verziji Tollerjeve drame ima Hinkemann po prizoru v gostilni namen, da bo naredil samomor, kar pa je dramatik že v drugi verziji opustil. Toller se je s tem odločil za brezkompromisno vztrajanje in za iskanje možnosti novega načina življenja. Morda pa je ravno Hinkemannova necelovitost, iz katere izhajajo njegov humanizem, senzibilnost in novoodkrito zavedanje zmožnosti brezpogojne ljubezni do sočloveka pogoj za novega, povojnega posameznika? Morda je ravno preživetje neopisljivih grozot in zaznamovanost z neizbrisno izkušnjo tisto, kar Hinkemanna spremeni v človeka prihodnosti? Morda je to edina pot resničnega napredka? Potem Hinkemann ni napaka družbe, temveč tisti razsvetljeni posameznik, ki v družbi kljub umanjkanju moči predstavlja vsaj minimalno možnost.
Eva Kraševec, Hinkemann – Napaka ali možnost boljše družbe? (odlomek)