Goethe nam tako s preroško jasnovidnostjo – podobno sanjarjenju v budnem stanju, ki ga Bloch v Principu upanja označuje za domeno umetnikov in ki s pomočjo fantazije prehiteva čas ter razpoznava sen, ki ga ima neka stvar o sami sebi in ki pripada njeni tendenci – razkriva temeljne probleme današnjega časa, ki se po vseh ovinkih nazadnje vsi po vrsti stekajo v vprašanje o dobrem in zlu, in se v odgovoru nanje v marsičem približuje postmodernim rešitvam: manj in ne več akcije v svetu, ki ni neomejeno dan na razpolago človeškemu polaščevalskemu umu, ampak je nepovratno omejen, manj in ne več velikih zgodb, ki v ukinjanju vsake partikularnosti vzpostavljajo edino zveličavno resnico in brez razločka uničujejo vse, kar jim stoji na poti, manj in ne več nenehnega stremljenja naprej, ki se v bolestni zaletavosti sprevrača prav v svoje nasprotje, nezadržno regresijo. V stanje, v katerem človek kot posameznik – če se zdaj iz sveta javnega delovanja spet za trenutek vrnemo v svet zasebnosti – še malo ni srečen, pač pa obsojen na nepreklicno in kozmično osamljenost, kot so dobro vedeli Fausti 20. stoletja z Mannovim na čelu.
Seta Knop, Faust za današnjo rabo (odlomek)