Tibetansko gledališče je eno najstarejših še živih gledališč in tako je po kitajski okupaciji Tibeta konec petdesetih let dvajsetega stoletja 14. dalajlama med prvimi institucijami v izgnanstvu ustanovil prav Tibetanski inštitut za gledališke umetnosti, da bi ohranil to edinstveno dediščino civilizacije. Začetki tibetanskega gledališča, imenovanega lhamo, segajo v 8. stoletje, ko je budizem prišel iz Indije v Tibet in postal državna vera. Tedaj so se predbudistični bönski plesni obredi zlili z duhovnim izročilom budizma in nastali so plesi čam, nekakšna »meditacija v gibanju« ki so se postopoma sekularizirali in profanirali do 15. stoletja, ko jih je Thangtong Gjalpo, eden vélikih tibetanskih svetih mož, preoblikoval v tradicionalno tibetansko gledališče. Ohranilo se je le 13 ali 14 dramskih besedil, imenovanih namtar, najbolj znan pa je Črimekundan; domnevno je njegov avtor Tsang Jang Gjatso (1683–1708), 6. dalajlama, ki je znan tudi kot avtor 53 ljubezenskih pesmi.
Črimekundan, Neomadaževani, je tibetansko ime za Vesantaro, princa, čigar zgodba je zapisana v zadnji od 547 džatak, Rojstnic, ki pripovedujejo o prejšnjih Budovih rojstvih in zemeljskih utelesitvah. Njegova zgodba je poveličanje darovanja, kajti zaobljuba, da se odpove vsemu zemeljskemu, z alegorijo pripoveduje o temeljnem spoznanju budizma, da je svet okoli nas le videz, utvara. Da bi izstopili iz večnega kroga rojevanja in umiranja, se moramo odpovedati vsemu, kar nas veže na naše zemeljsko življenje, da bi dosegli nirvano, stanje brezželjnosti, ki vodi v razsvetljenost. Bitja, ki še za življenja dosežejo nirvano, utrnitev vseh želja, in se kljub temu vrnejo nazaj med ljudi, da bi jim pomagali, so bodisatve. In tak bodhisatva je tudi kraljevi sin Črimekundan. Črimekundan daruje oči slepcu, da lahko spregleda, in to je skrajno dejanje, ki je še tako možatim gledalcem izvirnih uprizoritev privabilo solze v oči. Črimekundanova samoslepitev je v mitskem okviru igre sicer poplačana z vrnitvijo vida, vendar spominja na kralja Ojdipa, ki je šele v slepoti lahko ugledal resnico sveta. Tudi Ojdip je neke vrste bodisatva, saj s svojim zgledom uči ljudi, naj se ne poskušajo meriti z vsevednostjo in oholostjo bogov.
Črimekundan, ki prihaja s Strehe sveta in je naša vez s prastarim duhovnim izročilom in civilizacijo, nosi v sebi dragoceno človeško jedro, ki ga vsako bitje, uklenjeno v utvarno naravo sveta, prepozna in v njem vidi tudi svojo možnost osvoboditve, razsvetljenja in prebujenja.