Anamarija, igralka srednjih let, obišče po pogrebu svojega očeta nekje na kmetih na Primorskem znanca iz nekdanjih, otroških časov. Kmetu želi zaupati v oskrbo imetje, kar ga je za očetom ostalo, a jo presune njegova nič kaj srečna življenjska usoda: žena je v »bolnici za munjene« v graščini na hribu, doma pa ima, zaprtega v kamri, duševno prizadetega otroka, »idiota«, kot ga imenuje sam. Pravi šok pa sledi, ko ji kmet nedvoumno pove, da je idiota spočel v eni svojih pijanskih blodenj prav njen pokojni oče, da je, skratka, Marino v resnici njen polbrat. Odloči se, da ga bo posvojila in skrbela zanj, saj v tem vidi možnost za nov presežek svojega življenja; Anamarija je pač oseba, ki tako v življenju kot v karieri skuša odkriti nekaj več, a se pri tem srečuje s številnimi blokadami, tudi tistimi v njej sami. Njen mož Peter, učitelj likovnega pouka, sicer pa neuresničen slikar in tipična »zguba«, temu sprva odločno ugovarja, a se nekoliko omehča, ko Anamarija pripelje v hišo simpatično absolventko pedagoške akademije, ki naj bi varovala prizadetega Marina. Ko že mislimo, da bomo spremljali klasičen ljubezenski trikotnik, poseže v dogajanje prav on, idiot, osrednja oseba drame, ki pa nikoli ne nastopi, le slutimo lahko njegovo nenehno navzočnost. Marino se namreč izjemno rad igra s Petrovimi barvami in v svojem prostodušnem in spontanem avtizmu ustvarja genialne slike, prave umetnine. Dramsko dogajanje se zaplete v srhljiv psihotriler, katerega razrešitev postavi avtorica v daljno prihodnost … Saša Pavček ve, kako napisati dobro gledališko igro, kako oblikovati karakterje in kako artikulirati dobre in duhovite dialoge. Predvsem pa je izjemna mojstrica jezika, ki ga zapisuje v široki paleti od (primorskega) narečja do vulgarizmov današnjih urbanih govoric, od slenga do poezije. Kljub na prvi pogled »težki« vsebini je Čisti vrelec ljubezni poleg vsega tudi izjemno duhovita igra, polna prav razposajenega humorja, ki ne popusti do zadnje replike.