V Baalu je gotovo odtisnjenih veliko Brechtovih avtobiografskih potez, od njegove obsedenosti z ženskami, velike želje po slavi in nagnjenosti k ekscentričnosti. S prefinjenim cinizmom pa je obenem brezobzirno razgalil tudi meščansko družbo, samozadostnost umetnosti in absurdni položaj umetnika znotraj dezorientiranega in izpraznjenega sveta.

Pri Baalu me zanima eksplozija, erupcija individualizma, egoizma posameznika, ki želi postati Bog. Baalov revolt in gnus prerasteta v eno samo željo: izživeti se v ekstazi užitka, čutnosti – ne oziraje se na posledice. Baal hlasta za vsem, kar bi napolnilo praznino v duši in potešilo pohlepno kožo. Ves čas je na lovu za trenutkom večnosti, ta pa se mu med požrešnimi dotiki posmehljivo razblinja v Nič.

Ponovno smo na tisti točki, ko Baala prepoznamo kot “junaka našega časa”. Očitno je bil mladi Brecht bolj preroški od modrega vizionarja.

Eduard Miler