Antigona je poleg Kralja Ojdipa najpomembnejša med sedmimi ohranjenimi Sofoklovimi tragedijami, zmeraj znova in v vsakem zgodovinskem trenutku drugače vredna uprizarjanja. Tako rekoč večno jo delajo njeni dramski liki z naslovnim na čelu, klasična zgradba, vprašanja, ki jih postavlja, in odgovori, ki jih daje sama, še bolj pa tisti, ki jih poišče vsakokratna dramaturško-režijska postavitev: razmerje med napisanimi in nenapisanimi zakoni, obseg človekovih (tudi mrličevih) temeljnih pravic, moč argumenta in argument moči …
Antigona kot upornica demonstrira svojo osebno voljo nad državnim ukazom. Popolnoma se zaveda, kaj pomeni njeno dejanje in kaj tvega z njim. Je spodbuda za njeno dejanje res pravica mrtvega brata do pokopa? Če gre Antigoni samo za to, da opravi obred za umrlim bratom, da bo šla lahko njegova duša onkraj, zakaj izvede pokop dvakrat? Dejstvo, da opravi obred dvakrat, odpira druge možne interpretacije. Kreontov argument, da Polinejk ne zasluži pokopa, ker je izdajalec, morda ni povsem prepričljiv, vendar tudi Antigonin argument, da je mrtve treba pokopati, ker to zahtevajo starodavni (božji) zakoni, vzbuja pomisleke. Verjetno gre za nekaj več kot pokop mrtveca ali posmrtno kazen. Živi so tisti, ki spoštujejo zakone ali jih ne spoštujejo. Pri tem je morda pomembnejše, kdo se mora komu podrediti. Čigavi zakoni so veljavni in kdo ima zadnjo besedo.
Eduard Miler

V uprizoritvi uporabljena luč lahko vznemiri svetlobno občutljive gledalce.