Sodobni nemški dramatik Ronald Schimmelpfennig je že nekaj časa veliko ime evropskega gledališča, z Žensko od prej (2004) pa je morda napisal prvo odrsko delo, ki bi ga lahko označili za klasično. Čeprav je to kratka igra, ji uspe zajeti celovite usode protagonistov in uprizoriti že skoraj neverjetne preobrate in lome v njihovih življenjih. Začne se kot bulvarka Feydeaujevega kova, konča pa kot grška tragedija. Vendar pa je njena prva in najpomembnejša dramaturška inovacija uporaba časa. Zaplet je skoraj banalen: tričlanska družina, mati, oče in sin, pred selitvijo. Pozvoni, pred vrati se pojavi ženska, ki trdi, da ji je mož pred davnimi leti obljubil večno ljubezen, zdaj pa je prišla izterjat obljubo in dolg. Avtor dogajanje v ključnih trenutkih prekinja in ga po premišljenem sistemu premika po časovni premici naprej in nazaj. Sprva rahlo komična zgodba postaja na ta način vse bolj skrivnostna in srhljiva. Očitno premožna in malce stereotipna sodobna družina, ki se je še maloprej veselila selitve v nove kraje, doživi v noči, ki sledi, dramo, polno napetosti in skoraj grozljivih slutenj.