Dostopnost

Čakajoč Supermana

Žene v testu

Avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi

Režiserka

Živa Bizovičar

Premiera

7. oktober 2022

Mala Drama

Slovenci smo narod brez mitov, prav ta narod pa poskuša, pospešeno od druge polovice 19. stoletja, odsotnost mitov nadomestiti z ljudsko glasbo in pripovedkami. Glede na to, da so ženske kot prenašalke izročila ohranjale konstitutivni element naroda, je torej njihova funkcija v vzpostavljanju slovenskega naroda vsaj toliko pomembna kot moška, ki se opira na intelektualistično upravičenje tega, da se slovenstvo razlikuje od svojih sosedov, kot lahko na primer opazimo v delu čitalnic. Ženske med vsakdanjimi opravili (od pranja perila do ličkanja koruze, tkanja, šivanja in pletenja) poskrbijo, da danes obstaja državna politična tvorba Republika Slovenija. In ni presenetljivo, da je danes ravno področje ljudske glasbe in glasbenih žanrov, ki se izdajajo za njeno naslednico in nadaljevanje izročila, močno spolitizirano. Vprašanje je torej: se lahko identificiramo z ljudsko glasbo, z ljudskim izročilom zunaj okvirjev strankarske opredelitve? Kako to storiti in ne biti nacionalističen? Je vsaka gesta, vsako delo, ki se neposredno ukvarja z ljudsko zapuščino, avtomatsko nacionalistično, ker se s tem izogne neoliberalni internacionalizaciji?

Projekt Žene v testu je odločitev, da izročila nočemo pozabiti, temveč si ga želimo približati, zgraditi most med preteklostjo in sedanjostjo in morda predstaviti naše videnje prihodnosti. Slovenske ljudske balade, ki jih bomo uprizarjali, pa so nastale v drugem času; pretežno v času, ki je tekel drugače. Tako smo potek človekovega časa, ki sledi teku narave, njenim rojstvu, rasti, plodnosti in umiranju, postavili tudi za dogajalni okvir predstave. Ciklični čas narave in štirih letnih časov, ki jih ponazarjajo štiri igralke, se spoji s cikličnim časom človeka in družbe, ki ju družijo običaji, pesmi, plesi in pripovedke. Jutro, rojstvo in pomlad pa so na isti točki. Naj bo jutro enako rojstvu in enako pomladi. Življenje je leto je dan. Le tako lahko te ciklične čase zravnamo, le tako jih lahko spremenimo v linearni čas, v tekoči trak, na katerem tečemo danes, v tekoči trak, ki teče vedno hitreje.

A ravno prehod časov je lahko razlog, zaradi katerega izročila ne smemo preprosto pozabiti in ga (še) ne smemo odpisati. Ljudske pesmi, zakletve in običaji nosijo avro mitičnega, naravnega, arhaičnega, kot bi prenašali pradavno silo. To so tudi lastnosti, ki naj bi jih v tradicionalni družbi predstavljala ženska, to naj bi bila njena dodana vrednost in središčna vrlina nasproti razumni naravi moškega, usmerjenega k razvoju. A navidezne naravnosti teh zakonitosti ne gre jemati kot samoumevno. Nameni in cilji ljudskega izročila ali raje načina njegovega ohranjanja so bili precej konkretni in prav oni so postali ključ za današnje razumevanje pol-resnične preteklosti; pri tem pozabljamo na drugačne načine spominjanja tradicije, ki že obstajajo, le da niso tako glasni.

Morda pa izročila ne smemo brati kot zaključeno zgodbo, temveč ga je smiselno razvijati naprej – če naj ne gre izključno za orodje manipulacije in širjenje sporočila izključevalnega nacionalizma. Kaj sledi pesmi mrtvemu otroku, pesmi dekleta, prisiljenega v poroko? Se s tekom časa spremeni zgolj vsebina ali tudi sama zvočnost? Je središče ljudske pesmi danes še vedno lepo zveneča terca? Je ljudska pesem to sploh kdaj bila?

Živa Bizovičar, Iva Š. Slosar, Nik Žnidaršič

Na sporedu

7

OKTOBER

PETEK

MALA DRAMA

Zapri