Med drugo svetovno vojno se je v sovjetski vojski borilo milijon deklet in žensk. Nekatere, še najstnice, so postale ostrostrelke, pilotke, mehaničarke, tankistke, bolničarke, kirurginje … Bile so pripravljene umreti za domovino in si hkrati najbolj želele, da ne bi umrle. Več desetletij kasneje je beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič prisluhnila njihovim besedam in njihovi tišini. Lahko so prekinile dolgoleten boleči molk in spregovorile o svoji vojni.

“Ženska” vojna ima svoje barve, svoje vonje, svojo osvetlitev in svoj lastni nabor čustev, pravi Svetlana Aleksijevič, ki je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Kot pretresljiv večglasni zbor nam te ženske pripovedujejo o vojni, v kateri ni junakov in neverjetnih podvigov, samo ljudje, ki opravljajo nečloveško človeške naloge, in v kateri neznosno trpijo vsi, ljudje, živali in zemlja.