Trije smučarji, dve ženski in moški, se zaradi snežnega meteža zatečejo vedrit k starcu, ki živi sredi gozda, daleč od sosedov in civilizacije, vendar obdan z zgodovinskimi spomini iz polpretekle dobe, ohranjenimi v skladovnicah porumenelih žurnalov in dnevnikov. Metež ne poneha, trojica mladih, modernih in ambicioznih ljudi je prisiljena v sobivanje z enigmatičnim samotarjem, ki njihove minule in trenutne medsebojne odnose naelektri in preosmisli kot katalizator. Pod krinko kmečkega primitivca, vdanega šnopcu, se skriva samosvoj izumitelj s polno kletjo mehaničnih izumov, sicer nepatentiranih, a uporabnih in delujočih. Živi hkrati v preteklosti in v sedanjosti ter iz prve in iz druge črpa moč za svoj obstoj. S temi svojimi demiurškimi lastnostmi razpira generacijske in kulturne meje med seboj in svojimi obiskovalci. Pa tudi zgodovinske: vsakega od njih potegne v potovanje skozi zgodovino obče in individualne preteklosti, skozi nekakšno ozaveščeno reinkarnacijo bivanja v pričujočem prostoru iz časa preteklih tristo let.
Kristijan Muck je zapleteno mozaično strukturo svoje drame, ki temelji na fluidnem pretakanju likov iz podobe v podobo, utemeljil na bogato razplastenem jeziku in duhovitem prepletanju zgodovinskih dejstev in fikcije. Tako kot je osrednji lik, starec Tésnikar, povzet po resnični osebi, so tudi transformacije obiskovalcev pogojene z dokumentarno navedenimi izseki iz časopisja določenih obdobij. Dokumentarnost zapisanih besedil je ustrezna protiutež bogato metaforizirani, v stilizacijo usmerjeni govorici protagonistov, ki pa pretanjeno izrablja jezikovne značilnosti vsake posamične dobe, ki jo liki zaznamujejo s svojo spremenljivo navzočnostjo.