Jean Genet (1910–1986) v francoski literaturi nadaljuje tradicijo zločinskih literatov, ki jo je začel že obešenjaški pesnik Villon. Igra Služkinji (1949) je prvenec in hkrati že zrel primer Genetovega gledališkega sistema absurda, kjer so vloge spola in družbene vloge izmenljive in spremenljive v okvirih nespremenljivega rituala. Raziskovanje odnosa med gospodarji in podrejenimi v prefinjenem sadomazohističnem ritualu, s katerim služkinji poosebljata odsotno gospodarico in se opajata z njeno pozicijo moči, ki pelje proti usmrtitvi služkinje-Gospe, služkinji zadržujeta tik pred uresničitvijo skrajne fantazije, in tako vzdržujeta skrajno napetost odnosa ter izmenljivost vlog. Smrt služkinje bi pomenila tudi smrt gospodarice – in to najbolj veljavno, simbolno, ritualno smrt. Tema in Genetovo besedilo sta eden ključnih momentov gledališča 20. stoletja. Po začetnem negativnem odzivu, Genetovo besedilo je bilo takoj po drugi svetovni vojni sporno in škandalozno, je igra Služkinji doživela nešteto uprizoritev po vsem svetu in tudi vrsto ekranizacij in filmskih priredb.