Skopuh je star lik. Molière ga je prevzel od rimskega Plauta, ki ga je verjetno prevzel od neznanega grškega komediografa. Po Plautovi Aulularii je povzel osnovno zgodbo in osrednji motiv, v vrtu zakopan lonec zlata pa spremenil v skrinjico s cekini. Zgodbi je dodal še en par ljubimcev in ljubezen oblikoval po modi aktualnih sentimentalnih romanov, skopuha, ki se v skrbi za denar odreka vsemu drugemu, pa opremil še z oderuštvom in komedijo prestavil v svoj čas. Natančneje, izoblikoval jo je v klasično delo, ki deluje kot paradigmatična uprizoritev skoposti in lahko ustreza vsakemu času. Skopost – ki je v času med Plautom in Molièrom postala tudi eden izmed sedmih smrtnih grehov, kar kaže, kako pomembno mesto ima med človeškimi napakami – se seveda pojavlja tudi z drugačnimi liki in zgodbami. Med starejšimi je najbolj znamenit Shakespearov Shylock (Beneški trgovec), ki skopuha kontroverzno poveže z Judom. Še posebej pa so se skopuhi namnožili v času realizma, ki je tudi čas vzpona kapitalizma in akumulacije kapitala. Čeprav naj bi kapital prvenstveno služil razvoju industrijske proizvodnje, se liki čudakov, ki denar tlačijo na kup, samo da bi ga imeli, in ga množijo s tem, da ga posojajo za visoke obresti, kot vztrajne sence vlečejo ob likih, ki služijo »napredku«; pogosto si poleg bogastva prislužijo tudi velik vpliv in moč. Pozneje so kopičenje denarja in moči, ki jo denar zagotavlja, pohlep in dosleden egoizem dobili nove podobe in logiko – in tudi nove razsežnosti. Odkar so se njihovi protagonisti dvignili iz sence in vstopili na borzo, so pogosto celo fascinantni. Zdi se skoraj, da skoposti v klasični obliki, ki je predmet komedije, take, ki zahteva tudi odrekanje trošenju in življenjskim užitkom, malodane ni več. Odrekati velja le še drugim, delavcem, še raje tistim, ki iščejo delo v novem kraju, državi … pa seveda skupnosti in javnemu interesu. A vendar: če se denar kopiči predvsem na skritih računih v davčnih oazah in ga lastniki nadzorujejo ter se nad njim naslajajo s spremljanjem indeksov, to le ni tako zelo drugače kot pri Harpagonovi zakopani skrinjici s cekini. Tudi zahteva po funtu mesa, ki bi ga iz upnikovega telesa hotel izrezati Shylock, ni zares neprimerljiva današnji logiki ustvarjanja bogastva. Vmes med tema dvema motivoma, jalovo naslado in morilskim nasiljem, pravzaprav v obeh naenkrat tiči jedro, ki je preživelo domnevno zastarelost klasične podobe skoposti.
Diana Koloini, Ali je skopost lahko smešna? (odlomek)