Dostopnost

Jera Ivanc

#punceinpolpunce

Krstna uprizoritev

Režiserka

Ivana Djilas

Premiera

11. marec 2022

Mala Drama

Kaj je feminizem? Kaj je feminističen tekst? Kaj je tekst? Kaj so družbene, spolne, gledališke vloge? Kaj pomeni biti ženska, feminist_ka, človek? Kaj je feministična predstava? Kaj je feministična revolucija? Kakšen je mobilizacijski potencial gledališča? Kaj se zgodi, če kvote vzamemo resno? Vse to se sprašujem, ko v novem besedilu nizam prizore sedmih žensk, ujetih v zaprtem gledališču – vlog in igralk, ki so te vloge snovale pred zaprtjem. Kaj se torej zgodi, ko iz odrske teme zaprtega gledališča stopijo lepa Vida, trojanska Helena in papežinja Ivana, interspolna atletinja Stanisława Walasiewicz in astrofizičarka Vera Rubin, Marijana, personifikacija svobode z Delacroixove slike, in Dolores, kip Marije Sedem žalosti? Pijane, kot njihove predhodnice v Puncah in pol Caryl Churchill, objokujejo svoje nerojene, zapuščene in umorjene otroke? Ne. V iskanju smisla zasnujejo feministično revolucijo.
Če sta materinska Dolores in goloprsa Marijana dve plati iste medalje, ženske v moškem imaginariju, sta Vera in Stana dve plati človeka, glava in telo, Ivana, Vida in Helena pa so sicer nadvse udarna, a vendar jalova kombinacija prejšnjih dihotomij; patriarhalne spone njihovih vlog, zlasti gledaliških in spolnih, so najtesnejše in nič, kar storijo ali rečejo, nima učinka, ne besede ne krogle; kot da v gledališču nič ni zares. Dokler zaradi motnje v prostor-času, ki ga je povzročil znanstveno-atletski pospešek, ne najdejo teksta.
Marguerite Yourcenar je na kritike, da (kljub svoji istospolni usmerjenosti) piše o moških, odgovarjala, da ji samo moški liki omogočajo preiskovati temeljne človeške dileme. Ženske ne govorijo človeka. Zato se uprizarjanje starejših besedil hitro ujame v past samoizpolnjujoče se prerokbe, ko pod krinko novega branja in progresivne umetnosti reproducira konzervativne družbene stereotipe – prikazuje svet tak, kot je (bil), in ne tak, kot bi moral biti. #punceinpolpunce so poskus upora proti tradicionalizmu in antiintelektualizmu, nekakšna aristofanovska utopija, ki verjame v nenasilne spremembe, tudi v gledališču. Ker verjame v človeka. V ženske, ki z različnimi izkušnjami naravnega in družbenega spola ter vlog pokrivajo vse sfere človekovega delovanja, izrekajo relevantne in sodobne poglede na svet in na lasten položaj v njem. Ne glede na kvote. Ali prav zaradi njih.
Jera Ivanc

Na sporedu

11

MAREC

PETEK

MALA DRAMA

PREMIERA

Zapri