Dobrnik in požigalci so znamenita igra povojnega časa, napisana v skrajno ironičnem tonu, s katerim dramatik smeši naivnost in neumnost lahkovernega meščanstva. Delo švicarskega pisatelja Maxa Frischa močno zaznamuje družbeni angažma, ki je prisoten tudi v tej njegovi igri, sprva podnaslovljeni kot »burleska«, nato pa kot »poučna igra brez nauka z epilogom«.
Zgodba je pravzaprav preprosta, Dobrnik je dobro situiran meščan, ki z ženo živi v enodružinski vili. Iz meščanskega usmiljenja sprejme pod streho Pepeta, ki je že na prvi pogled utelešenje stereotipa požigalca. Dobrnik kljub množičnim požigom, ki se dogajajo v tem času, zaupa, da prišlek ni požigalec. Z mojstrsko napisanimi prizori Frisch nenehno opozarja na tlečo nevarnost, ki pravzaprav kar bode v oči, še zlasti, ko si Pepe omisli pomočnika Vilija, s katerim na podstrešje enodružinske vile tovorita sode bencina. Vendar je Dobrnik slep za vsa opozorila in se nikakor ne zave, da ima v hiši tartuffa, ki svojih namer pred njim niti ne skriva. V ozadju Dobrnikovega zaupanja so naivna samozaverovanost, nerazumevanje družbenih razlik in navidezni občutek za družbeno pravičnost, ki zgolj mestoma prikriva Dobrnikove predsodke do pripadnikov drugih razredov. Kot oseba na določeni poziciji moči si sicer želi ustvariti vtis dobrega človeka, o čemer ironično govori že njegovo ime, vendar je tu na delu svojevrstna ironija. Dobrnikovo zavedanje družbene neenakosti ni resnično, zato ga Pepe in Vili lahko nenehno izzivata prav s poudarjanjem svoje domnevne razredne neprivilegiranosti. Pri tem dosežeta celo to, da se Dobrnik želi z njima spoprijateljiti, kar se izkaže kot popolnoma zgrešen projekt.
Tokratna uprizoritev Frischeve igre besedilnemu korpusu dodaja konceptualen okvir postumnega poznovečernega pogovornega šova, ki ga vodita Pepe in Vili, požigalca iz izvirnega besedila. Vsi so umrli v požaru, vendar nihče ne ve, zakaj je do požara pravzaprav prišlo – tako se z analitično dramaturgijo razkriva zgodba in iskanje odgovornega za požar. Dobrnik in njegova žena Betka se poskušata spomniti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Pri tem je zanimiva in enigmatična dvojna vloga požigalcev, ki nastopata kot lika iz spomina, obenem pa tudi kot voditelja te nenavadne oddaje. Osrednja poanta priredbe je, da pozicije dobrega in zla v današnjem svetu niso jasne. Obenem uprizoritev poudarja vprašanje, kakšna je družbena odgovornost posameznika v današnjem svetu, in ob koncu vzpostavi možnost odnosa do sveta, ki temelji na etični in moralni odgovornosti onkraj intime družinske celice.
Eva Kraševec

Soavtor klavirskih kompozicij: Uroš Fürst
V uprizoritvi je uporabljena skladba Nine Simone: Who Knows Where the Time Goes.