Medeja je ena najbolj razvpitih žensk iz grške mitologije in njen mit eden najbolj obdelanih, a še zdaleč ni bila edina, ki je obrnila umor otrok proti svojemu možu. Še več – za premišljeno morilko jo je naredil šele Evripid. […] Anekdota pravi, da so ga podkupili prebivalci Korinta v želji, da bi jih opral krivde za umor, in odtlej je bila prav njena korintska epizoda, naklepni umor otrok, v antiki priljubljen motiv pesnikov. Vemo za najmanj ducat žanrsko različnih del, od epske pesnitve do upesnjenih pisem, izmed dramskih obdelav pa sta se nam ohranili le dve: ena grška iz petega stoletja pr. Kr. in ena latinska iz prvega stoletja po Kr., prva Evripidova in druga Senekova. Odkar sem se prvič srečala s Senekovo Medejo, jo začela prevajati in spremljati strokovno literaturo o Senekovem tragiškem pesništvu, je minilo že skoraj petnajst let […] Takrat ni bilo v slovenščini o Senekovih tragedijah razen kakšne žaljive Sovrétove opazke napisane niti besede, s področja antične dramatike in gledališča smo poslušali le predavanja iz grške tragedije in latinske komedije, od tuje literature pa sem na anglistiki našla le dva Eliotova eseja s konca dvajsetih let dvajsetega stoletja. V moji zavesti so bile Senekove tragedije neuprizorljive in nikoli uprizorjene bralne drame. V stik s sodobnimi raziskavami Senekovega tragiškega pesništva sem prihajala edino ob rednih obiskih knjižnice na Oddelku za antične študije na dunajski univerzi in pretreslo me je, ko sem ugotovila, da pri Senekovih tragedijah recikliramo sodbe, ki so nastale v osemnajstem in devetnajstem stoletju. […”> Tehtnih primerjav z Evripidovo Medejo tako rekoč ni bilo, saj je bila večina Senekovih apologetov prepričana, da bi bilo nadvse krivično primerjati grško Medejo z latinsko, češ da bi slednja vedno »potegnila ta kratko«. Kako daleč od resnice! Po dveh koncertnih uprizoritvah s profesionalnimi igralci in predvsem ob študiju za uprizoritev na velikem odru ljubljanske Drame mi je jasno, da taka trditev nima nikakršne osnove. Uprizoritev je najboljši zagovornik vsake drame, in ko gledam Natašo Barbaro, kako sedi sredi odra na stolu in zna samo z glasom in obrazom izgovarjati vso bolečino tega sveta, se mi prav metateatrsko zazdi, da na zagovoru ni le tragična junakinja Medeja, ampak tudi po njej naslovljena tragedija in z njo vred vse Senekove tragedije. […] Senekova Medeja je vsa ena taka pesem, en pretresljivo lep krik bolečine.
Jera Ivanc, Medeja – bom postala (odlomek)