Witkiewiczevo dramsko besedilo Mati, katerega protagonist je mlad intelektualec Leon, vzneseno zavezan borbi za svoj etični družbeni ideal, z zgodbo o usodi mladega izobraženega idealista spregovori po eni strani o širšem družbenem ustroju in njegovih mehanizmih, po drugi pa o skrajni intimi posameznika, razpetega med ideološki boj, vsakodnevno realpolitično ekonomsko realnost in lastno emotivnost.
Glavna narativna linija besedila je odnos med mamo Janino Jeguljevsko in njenim tridesetletnim sinom Leonom. Leon, ki išče lastno družbeno uveljavitev s kritičnim teoretskim angažmajem z revolucionarnim nabojem, je, paradoksalno, emotivno in ekonomsko docela odvisen od svoje bolehne in ostarele mame. Ona navkljub slabi psihofizični kondiciji s pletenjem in prodajo tkanin vzdržuje ekonomski preživetveni minimum za oba, vse dokler nazadnje ne oslepi. Leonov družbeni angažma se »jermanovsko« jalovo konča kot nerazumljen in zavrnjen. Kmalu po mamini oslepitvi skrene v drug ekstrem – v eskapistični nihilizem družbenega dna. Mama nazadnje umre od prevelikega odmerka kokaina, ki ji ga priskrbi sin.
Witkiewiczev idealni dramski junak je prototipski antiheroj, ki v kaosu lastnih zablod išče notranji mir z iskanjem odgovora na vprašanje temeljnega nesmisla bivanja, kar je, po avtorjevo, tudi bistveno vprašanje vsega bivajočega in tisto, kar človeka dela bivajočega. Leon, ki je predvsem sredstvo, s katerim avtor posreduje svoje problemsko videnje sveta, svoj celostni psihofizični angažma uperja proti procesom družbene avtomatizacije, proti vsesplošni družbeni uniformizaciji, ki jo neizbežno prinaša ustaljeni družbeni razvoj.
Brezperspektivnost mladih Leonov, humanistični kriki po etični ureditvi sveta, ki nemočno odzvanjajo v ušesih nosilcev globalnega kapitala, in žrtvovanja starejših generacij za preživetveni minimum mlajših niso več katastrofični surrealistični izleti v iskanju novih umetnostnih form, temveč delujejo bistveno bolj realistično kot v času nastanka besedila.
Juš Zidar

V predstavi je uglasbljena pesem Kaj pride potem? Mihe Avanza.