Režiser
Stanisław Ignacy Witkiewicz
Mati
Najhuje je to, da ne vemo, kaj je v vsem tem resnica in kaj laž, podla laž. Samo eno je gotovo na svetu, to trpljenje …
Naslov izvirnika: Matka
Neokusna igra v dveh dejanjih s poljudnim epilogom
Prva slovenska uprizoritev
Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve
Prva slovenska uprizoritev
Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve
Premiera
21. maj 2021
Na spletu
24. maj 2021
Veliki oder
Trajanje:
135 minut, z odmorom
Witkiewiczevo dramsko besedilo Mati, katerega protagonist je mlad intelektualec Leon, vzneseno zavezan borbi za svoj etični družbeni ideal, z zgodbo o usodi mladega izobraženega idealista spregovori po eni strani o širšem družbenem ustroju in njegovih mehanizmih, po drugi pa o skrajni intimi posameznika, razpetega med ideološki boj, vsakodnevno realpolitično ekonomsko realnost in lastno emotivnost.
Glavna narativna linija besedila je odnos med mamo Janino Jeguljevsko in njenim tridesetletnim sinom Leonom. Leon, ki išče lastno družbeno uveljavitev s kritičnim teoretskim angažmajem z revolucionarnim nabojem, je, paradoksalno, emotivno in ekonomsko docela odvisen od svoje bolehne in ostarele mame. Ona navkljub slabi psihofizični kondiciji s pletenjem in prodajo tkanin vzdržuje ekonomski preživetveni minimum za oba, vse dokler nazadnje ne oslepi. Leonov družbeni angažma se »jermanovsko« jalovo konča kot nerazumljen in zavrnjen. Kmalu po mamini oslepitvi skrene v drug ekstrem – v eskapistični nihilizem družbenega dna. Mama nazadnje umre od prevelikega odmerka kokaina, ki ji ga priskrbi sin.
Witkiewiczev idealni dramski junak je prototipski antiheroj, ki v kaosu lastnih zablod išče notranji mir z iskanjem odgovora na vprašanje temeljnega nesmisla bivanja, kar je, po avtorjevo, tudi bistveno vprašanje vsega bivajočega in tisto, kar človeka dela bivajočega. Leon, ki je predvsem sredstvo, s katerim avtor posreduje svoje problemsko videnje sveta, svoj celostni psihofizični angažma uperja proti procesom družbene avtomatizacije, proti vsesplošni družbeni uniformizaciji, ki jo neizbežno prinaša ustaljeni družbeni razvoj.
Brezperspektivnost mladih Leonov, humanistični kriki po etični ureditvi sveta, ki nemočno odzvanjajo v ušesih nosilcev globalnega kapitala, in žrtvovanja starejših generacij za preživetveni minimum mlajših niso več katastrofični surrealistični izleti v iskanju novih umetnostnih form, temveč delujejo bistveno bolj realistično kot v času nastanka besedila.
Juš Zidar
V predstavi je uglasbljena pesem Kaj pride potem? Mihe Avanza.
Iz gledališkega lista
Leon je utopist z jasno idejo. Njegovo formistično gledališče je oblika abstraktne umetnosti, ki jo združuje z ostro kritiko družbe. Njegova analiza problema je jasna in nagovarja današnjega posameznika. Priklicuje vprašanja o položaju umetnosti v današnji družbi, v kateri so osrednja središča moči v umazani in neskrupulozni realpolitiki poznega kapitalizma. Leon se zaveda problema današnjega sveta, zanj je posledica poneumljanja, polovične demokracije in kapitalizma, ki kot tumor raste na telesu človeštva. Posledica trenutnega življenja je po njegovem izguba individualnosti in povezav z višjimi smisli bivanja – z neskončnostjo in skrivnostjo bivanja. Sam pravi: »Moja vera temelji na tem, da je Skrivnost bivanja nedoumljiva in je ni mogoče brez ostanka stlačit v noben pojmovni sistem.«
Eva Kraševec, Iz teatra Iluzion ali o smislu gledališča, uprizarjanja in nasploh umetnosti (odlomek)
Ustvarjalci
Avtorska ekipa
Igralska zasedba
Janina Jeguljevska
Leon Jeguljevski
Zofia Plejtus
Apolinarij Plejtus
Iz medijev
Radio Slovenija 2, Proti etru, spet ta dež, 6. maj 2021, Nina Zagoričnik
dnevni.si, 21. maj 2021, Gregor Butala
sta.si, 21. maj 2021
rtvslo.si, 21. maj 2021
Radio Slovenija 3, Svet kulture, 21. maj 2021
mladina.si, 23. maj 2021, Damjana Kolar
TV Slovenija 1, Odmevi, Kultura, 24. maj 2021
24ur.com, 25. maj 2021, Alma Rahne
vecer.com, 27. maj 2021, Melita Forstnerič Hajnšek
koridor-ku.si, 31. maj 2021, Neža Bohinc
druzina.si, 20. junij 2021, Edvard Kovač
delo.si, 4. julij 2021, Lucijan Zalokar
Prikaži vseSkrij