Drama Ljudožerci enega najbolj samosvojih slovenskih pesnikov in dramatikov Gregorja Strniše (1930–1987), s podnaslovom Mrtvaški ples, s svojo bogato imaginacijo predstavlja svet v malem. Natančneje, tiste njegove mehanizme, ki služijo preživetju močnejšega na račun šibkejšega. Dogajanje je postavljeno v čas vojne, ko moč, spretnost in brezobzirnost še posebej pridejo do izraza. V času, ko vlada lakota in od vsepovsod preži nevarnost, se skupina beguncev v izrednih razmerah znajde po svoje… Siti so in celo dobiček imajo. Toda njihovo početje postane močnejše od njih. Peklenskega mehanizma pobijanja in žretja skorajda ni več mogoče ustaviti.
Strniša se v svoji okrutni igri navezuje tako na zgodovinsko izročilo, ki je prepolno ubijalskih zgodb, kot na časopisne novice, ki nas vsak dan zalagajo z nepredstavljivimi bizarnostmi. Z značilnim bogatim in izbrušenim jezikom združuje visoko poezijo in parodijo, z obešenjaškim humorjem pa pripoveduje zgodbo o mesu in mesenem poželenju, o ljubeznih, ki gredo dobesedno skozi želodec, o radoživosti in strategijah preživetja. V nobeni drugi od svojih dram ni tako izrazito pokazal, kako tanka črta ločuje tragedijo od komedije, kako ljubezen in pogubljenje zmeraj stopata z roko v roki in kako se usmiljenje sprevrača v okrutnost in narobe.
Režiser Mile Korun je režiral domala vse Strniševe drame. To bo že njegova tretja postavitev Ljudožercev, nemara najradikalnejše podobe zla in veselja, ljubezni in smrti v vsej slovenski dramatiki.