Igre Kuverta (2006) italijanskega dramatika srednje generacije se že od samega začetka drži oznaka »parabola o sodobni ,demokraciji‘«. Umestitev glavnega lika v polabstrakten prostor, kjer je obdan z ljudmi zmuzljivih identitet in sumljivih idej, se kaže kot mikrokozmos sodobne družbe, v kateri so ponujene priložnosti pogosto pospremljene z dvomljivimi ozadji. Dogajanje vzpostavlja svojevrstno mešanico beckettovskih dialogov, taktiziranih s premori in premolki, ter kafkovske tesnobe, ki jo vzbuja nelagodje pritiska (neznane) oblasti. Bizarni karakterji in situacije ter groteskni nastavki, ki nenehno sprožajo asociacije na vsakdanjo družbeno realnost, so polni suspenza, enigmatičnosti in absurdnega podtona. Prejemnik kuverte misli, da pomeni njeno prejetje nekaj dobrega, naleti pa na vse kaj drugega: na brezplodno čakanje med štirimi stenami, na čudaške prizore, zbeganost in predvsem na zapleteno odkrivanje »resnice«, katere naslednja žrtev bo.