Roland Schimmelpfennig je eden najradikalnejših in najpomembnejših sodobnih dramskih avtorjev in njegovo besedilo Dan, ko jaz ni bil več jaz, napisano leta 2018, se izjemno lucidno, a hkrati nepredvidljivo poigrava s tesnobo in stisko današnjosti.

V ospredje postavi osnovno družinsko celico, očeta, mater in njuna otroka, sina in hčer, ki na poletni večer sedejo za družinsko mizo. Vsakdanjost situacije, v kateri je vsaka gesta predvidljiva in v kateri si nimajo ničesar več povedati, se začne sesuvati, ko se v prostoru pojavi dvojnik očeta oziroma moža. Ta gesta, ki je sicer dramsko znana predvsem iz komičnih zapletov, v zgodbi sproži brutalnost soočanja akterjev samih s seboj ter z lastnima preteklostjo in prihodnostjo.

Kot namiguje že naslov drame, se pred nami začne dekonstrukcija dneva, ko je posameznik na surrealen način prenehal biti on sam in se s tem poglobil v tisto, kar ga vzpostavlja kot individuuma.

Schimmelpfennig pred nami razprostre možnost vpogleda v lastno življenje, odločitve, ki smo jih sprejeli, in ljudi, ki smo jih izbrali. Preigra tiste že preživete trenutke protagonistov, ki so po svoje zaznamovali njegovo ali njeno zdajšnjost, prevprašuje njihove izbire in pričakovanja. S tem globoko in neizprosno zareže v človeško psihologijo neizživetih in neizraženih želja, hkrati pa zastavlja vprašanje: kaj, če se je pravzaprav uresničilo vse, kar smo si kdaj želeli, pa tega danes ne vidimo več? Ali drugače: kaj se zgodi, ko naš svet trči v svet nekoga drugega? Kako je mogoče, da prvič zares postanemo mi sami in obenem žrtvujemo vse, kar smo prej bili? In na koncu: kaj se zgodi, ko se svet, ki smo ga ustvarili skupaj, začne rušiti? Schimmelpfennig razgali intimne odnose in zariše vzporednico med političnim oziroma družbenim in osebnim, ko secira družinsko dinamiko, zakonsko zvezo, vlogo starševstva in, najpomembneje, perspektivo otroka.

Schimmelpfennig se poigrava z distinkcijo med realnim in fiktivnim in to je tudi namen uprizoritvene strategije: želja predstave je s kolektivno pripovedno logiko, ki hodi po tanki meji med zelo brutalno realnim in sanjsko humornim, ustvariti pripoved o posamezniku in družini v današnji stiski. Ko ima človek občutek, da mu je na voljo vse, razen lastnega življenja, se namreč zastavi vprašanje, kaj pravzaprav vzpostavlja človekovo identiteto – njegove odločitve, okolje ali odnosi, v katere je vpet?

Maša Pelko