»Drugače od filmskega medija se sodobno gledališče redko loteva žanra grozljivke in pri občinstvu še redkeje izzove občutke subtilne groze in strahu, četudi so bila prav ta občutja poleg sočutja ter katarze (očiščenja vseh občutij) v samem temelju antične tragedije. Razmah žanra grozljivke je pogojen z akumulacijo negativnih impulzov iz družbeno-političnega dogajanja, ki se lahko v najrazličnejših oblikah sproščajo prek umetniškega medija. Zdi se, da je trenutno čas ravno pravi za grozljivke, da je horor v zraku in povsod okoli nas in da je igra Božič pri Ivanovih s svojo tragifarsičnostjo izvrstna dramska predloga zanj. Paradigma avantgarde in njenih narativnih in slogovnih prijemov postane poligon za sodobno umetniško paradigmo, ki jo ustvarjamo tukaj in zdaj. V igro skušamo vstopati prek subjekta zdajšnjega časa ter izvajamo gledališko raziskavo subjektovega zavednega in nezavednega na družbeno-političnem ozadju. Kaj se trenutno dogaja s psihičnim življenjem posameznika? Naš izraz je odraz družbe in izrazito mučnih okoliščin, v katerih smo se znašli kot posamezniki. Naša alternativa je preizkus tretje generacije ruske avantgarde, ki nam je ponudila imenitno podlago za ustvarjanje, raziskovanje in kritiko tako družbeno-politične kot gledališke paradigme našega časa. In prav to je alternativa, ki nam je tisti, o katerih na tem mestu ne bomo govorili, ne morejo vzeti.«
Eva Kraševec, V iskanju izgubljene alternative (odlomek)

»Je ta svet res narejen tako, da se po njem sprehajajo varuške, ki v času postavljanja božične jelke otroku s sekiro odbijejo glavo? Je svet res tak, da se zločini pripetijo brez razlogov? So otroci medtem, ko so starši na baletni predstavi, varni? Je svet res tako globoko absurden? Popolnoma brez smisla?«
Ali Žerdin, Sekira in Bushmaster (odlomek)

»Močna skušnjava avtorja tega besedila je, da bi, opazujoč absurdističen tekst pred seboj, nekako poskušal v projekt dramatika, v projekt ustvarjalcev uprizoritve in ne nazadnje v lasten pisunski projekt vpeljati smisel. Mar ni to nekaj, kar si želimo vsi? Mar ni to nekaj, kar počnemo, ko vsakdanje uporabljamo besedo absurd? Otroci v Švici pa umirajo?«
Jurij Smrke, Nevarno je v teh časih govoriti da-da (odlomek)

»[…] V vsebinskem smislu je literarni svet Vvedenskega svet, v katerem je človek nedoumljivo zapleten v proces preobražanja, skupaj s stvarmi, rastlinami in živalmi, vržen v razkrojeni čas in razpadajoči prostor, ki napovedujeta smrt. Čas in prostor sta ločena od jezikovne resničnosti in vsakdanjih zakonitosti in podrejena svetu števil. Pesniški subjekt, razcepljen v fantastično, sanjsko stvarnost prostora-časa, je obseden z napovedjo katastrofe, eshatološkega konca sveta, v katerem ne bo več ne resničnega in ne izmišljenega Boga. […] «
Drago Bajt, Aleksander Ivanovič Vvedenski (odlomek)

»[…] Medtem ko je določeno število sovjetskih umetnikov (z različnih področij) prej poskušalo spodbujati podobo bralca/gledalca, ki je ‘neodvisen, razmišljujoč, kreativen subjekt’, pa je bil leta 1938, ko je Vvedenski napisal Božič pri Ivanovih, edini dovoljeni pogled na občinstvo pogled na uniformirano množico pasivnih sprejemnikov umetnikovega (se pravi partijskega) sporočila. […] Večinoma se je o Božiču pri Ivanovih govorilo bodisi kot o parodiji na klasično rusko literaturo ali kot o predhodnici zahodnega gledališča absurda. Oba pogleda sta precej utemeljena; igra je polna zelo rahlo prikritih aluzij na dela Dostojevskega, Čehova (in Ibsena), in medtem ko imajo živali dar govora in racionalnega razmišljanja, ljudje v njej zmedeno blebetajo. Oba pristopa se tiho strinjata, da igra spodjeda številne literarne in zunajliterarne konvencije, povezane z realistično dramo (žanrom, za katerega se zdi, da mu na začetku najbolj sledi). In res je ključ do branja in recepcije Božiča pri Ivanovih prav v tem, da opozarja na ustaljene kode realistične drame tako, da jih razbija. Kajti s potujevanjem besede, teksta, sveta, igra poudarja dejstvo, da dramsko besedilo tako kot vsako izrekanje ‘soustvarja’ tudi tisti, ki mu je besedilo namenjeno, pa naj se besedilo še tako izdaja za objektivno ‘sliko’ realnosti. […] V končni analizi igre pa ni pomembno, ali je bila napisana za branje ali za uprizarjanje. Z večjo gotovostjo lahko trdimo, da je Vvedenski z njo opozoril na proces estetske recepcije in še posebej na usmerjenost drame na naslovnika.«
Graham Roberts, Predstavljajte si: Božič pri Ivanovih (odlomek) (prevedla in priredila Darja Dominkuš)

»[…] navedki iz Sivega zvezka, v katerih Vvedenski govori o najpomembnejših temah, ki so ga zanimale vse življenje. Te teme so po njegovih lastnih besedah: Čas. Smrt. Bog. Neločljive so od alogičnosti, od razumevanja – nerazumevanja in od komunikacije tiste vrste, ki jo je v svojih delih realiziral Vvedenski. Nesmisel, alogičnost in nerazumevanje včasih povezujejo z iracionalnostjo, ta pa velikokrat asociira na nejasnost ali zmedo. Nesmisel Vvedenskega pa ni iracionalen, ampak alogičen. […] «
Jakov Semjonovič Druskin, Komunikativnost v pesmih in prozi Aleksandra Vvedenskega (odlomek) (prevedla in priredila Tatjana Stanič)

»Dovolite, poet, da Vam ugovarjam po načelnem vrstnem redu v naslednjih točkah: […] Nesmiselnost kot pojav izven smisla. […] Umor fonetike. […] Kompozicija dela. […] Izbor teme. […].«
Nikolaj Aleksejevič Zabolocki, Moji ugovori A. I. Vvedenskemu, avtoriteti nesmisla (odlomek) (prevedla Tatjana Stanič)

»Zgodovinsko sega praznovanje božiča v predkrščanske čase, ko so ljudstva praznovala prihod zimskega solsticija, ki pomeni daljšanje dneva, zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim. Radost, ki jo prinaša prevlada sonca nad mrakom, je v sodobnem svetu že dolgo razlog za praznovanje. Krščanski božič označuje Kristusovo rojstvo, praznovanje duhovnosti, družinskih vrednot, je obdobje zasebnosti in kontemplacije. Namenjen je druženju v krogu družine, v bolj religioznih okoljih tudi razmišljanju o temeljnih vprašanjih življenja. A božič Vvedenskega je popolnoma drugačen. […] «
Nataša Berce, Spodmaknjene božične vrednote (odlomek)