Za Dramo napisano novo dramsko besedilo dramatika in mnogostranskega gledališkega ustvarjalca Nebojše Pop-Tasića se osredotoča na paradigmatski trenutek rojstva. Bedenje (2018) je zgodba o prepovedani družinski intimi, o zgodbah, ki se niso pripovedovale potomcem, ker so bile preveč krute ali pa ideološko in zgodovinsko oporečne. Družinska zgodovina, ki se ne ujema z uradno, politično in ideološko zgodovino. Zgodbe, ki jih je težko pripovedovati. Zgodbe, ki jih je težko poslušati. Včasih pa tudi zgodbe, ki jim je težko verjeti.

Bedenje, nastajajoča drama Nebojše Pop-Tasića, me kot sprotnega bralca in režiserja krstne uprizoritve vabi – v svet mrtvih. A ne vseh in vsakršnih umrlih, temveč v življenje naših pomembnih rajnkih, ki nas delajo takšne, kot smo.
Pop-Tasić navidez nedolžno odškrne zadnja vrata, ki vodijo – v vzvratno … v neskončne, skrivnostne, zamolčane zgodbe iz korenin družinskega debla, v zgodbe naših mrtvih, ki jih – kot gledalec minevajočo gledališko predstavo – po kapljicah sestavljamo v svoje samo spoznanje. Zgodbe naših pomembnih mrtvih se dotaknejo življenja vsakega od nas v različnih obdobjih in nam povedo – »kdo smo!«, s tem pa nenehno spreminjajo identiteto nas – živih.
Ko se sprašujem, kako bom režiral Nebojševo besedilo, se sprašujem o svojih mrtvih. Kdo so moji pomembni mrtvi? Kateri od mrtvih so pomembni zame? Kdo so ti mrtvi, ki me naredijo – mene? Takega, kakršen sem. Kakršnega se vidim, čutim – živim.
In kako vidim predstavo?
Kot koncert za igralske glasove in uglasbene rekvizite.
Kot tišino, povednejšo od besed.
Kot šepet, glasnejši od kričanja.
Kot vsakdanjo zgodbo, ki med vrsticami skriva ep.

Mare Bulc