Režiser
Nebojša Pop-Tasić
Bedenje
Ni nujno, da človek živi v družini,
ampak družina nujno živi v človeku.
Krstna uprizoritev
Premiera
22. februar 2019
Mala Drama
Trajanje:
105 minut, brez odmora
Za Dramo napisano novo dramsko besedilo dramatika in mnogostranskega gledališkega ustvarjalca Nebojše Pop-Tasića se osredotoča na paradigmatski trenutek rojstva. Bedenje (2018) je zgodba o prepovedani družinski intimi, o zgodbah, ki se niso pripovedovale potomcem, ker so bile preveč krute ali pa ideološko in zgodovinsko oporečne. Družinska zgodovina, ki se ne ujema z uradno, politično in ideološko zgodovino. Zgodbe, ki jih je težko pripovedovati. Zgodbe, ki jih je težko poslušati. Včasih pa tudi zgodbe, ki jim je težko verjeti.
Bedenje, nastajajoča drama Nebojše Pop-Tasića, me kot sprotnega bralca in režiserja krstne uprizoritve vabi – v svet mrtvih. A ne vseh in vsakršnih umrlih, temveč v življenje naših pomembnih rajnkih, ki nas delajo takšne, kot smo.
Pop-Tasić navidez nedolžno odškrne zadnja vrata, ki vodijo – v vzvratno … v neskončne, skrivnostne, zamolčane zgodbe iz korenin družinskega debla, v zgodbe naših mrtvih, ki jih – kot gledalec minevajočo gledališko predstavo – po kapljicah sestavljamo v svoje samo spoznanje. Zgodbe naših pomembnih mrtvih se dotaknejo življenja vsakega od nas v različnih obdobjih in nam povedo – »kdo smo!«, s tem pa nenehno spreminjajo identiteto nas – živih.
Ko se sprašujem, kako bom režiral Nebojševo besedilo, se sprašujem o svojih mrtvih. Kdo so moji pomembni mrtvi? Kateri od mrtvih so pomembni zame? Kdo so ti mrtvi, ki me naredijo – mene? Takega, kakršen sem. Kakršnega se vidim, čutim – živim.
In kako vidim predstavo?
Kot koncert za igralske glasove in uglasbene rekvizite.
Kot tišino, povednejšo od besed.
Kot šepet, glasnejši od kričanja.
Kot vsakdanjo zgodbo, ki med vrsticami skriva ep.
Mare Bulc
Iz gledališkega lista
Kaj je skupni imenovalec smrti, družine in vojne? Vsem trem je človek ultimativno podrejen. Smrt je vedno zmagovalka. Četudi se odločimo, da bomo smrt ≫prelisičili≪ in jo dohiteli (preden ona nas), na koncu zmaga ona. Smrt ostane, mi odidemo.
V družino smo rojeni. Brez izbire, brez odločitve. Zasleduje nas, tudi če zbežimo od nje. Pretaka se po krvi, premika po možganskih molekulah, seli v gestikulacijo, vpisuje v gube. Vojna brutalno zareže v posameznikovo življenje in ob tem razgrne do takrat nepoznan svet, prekine obstoječo ≫normalnost≪ in manifestira dvom o naravi sveta.
Vojna je absurd, do katerega je pripeljal niz racionalnih odločitev. Vojna človeka požre, ni debate.
Nebojša Pop-Tasić v Bedenju kroži med tremi zgoraj omenjenimi elementi človeškega življenja, ki jih v vsej svoji krutosti in poetičnosti postavi v razmeroma kratek (dramski) hip. Ta hip je privid, metafora, iluzija, ilustracija, a nekje v svojem temelju/sporočilu – absolutna resničnost.
Zala Dobovšek, Odrešujoča morbidnost (odlomek)
Ustvarjalci
Igralska zasedba
Iz medijev
sta.si, 21. februar 2019
Radio Slovenija 2, Kulturnice, 22. februar 2019
Radio Slovenija 3, Svet kulture, 22. februar 2019
TV Slovenija 1, Odmevi, Kultura, 22. februar 2019
Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi, 23. februar 2019, Tadeja Krečič Scholten
koridor-ku.si, 14. marec 2019, Mojca Podlesek
Prikaži vseSkrij