Po soglasni odločitvi strokovne žirije v sestavi Aleša Jana (predsedujoči), Pie Brezavšček in Mirne Rustemović, je Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev 54. tedna slovenske drame prejela uprizoritev Mrakijada po trilogiji Ivana Mraka v režiji Nine Rajić Kranjac.

»Uprizoritev Mrakijada v izvedbi SNG Drama Ljubljana združuje izjemne in dovršene pristope sodobnega gledališča. Že sam programski izbor in oživitev del slovenskega pisatelja predstavljata osnovo za sodobno uprizoritev. Priredba in zlasti odrska postavitev pa to samo še dokazujeta. Režija v ustreznem odrskem prostoru na inovativen način na odrske deske postavlja daljše časovno obdobje družine, s sodobnimi prijemi ironije in odtujitve ter s precizno odrsko mizansceno, tudi s potujitvenimi elementi in simultanostjo, v izjemnem ritmu in dinamiki omogoča igralskemu ansamblu kreacije na najvišji ravni. To ponujeno možnost je ansambel ljubljanske Drame dodobra izkoristil. Igralci in igralke polnokrvno živijo v svojih vlogah in transformacijah, izkoriščajo svoje odrske priložnosti ter vsak zase in vsi skupaj najdejo trenutke, ki občinstvo zapeljejo v magičnost gledališča. Mrakijada je predstava, ki bi je bilo veselo vsako evropsko gledališče.«

Nagradi za najboljšo igralko in najboljšega igralca je žirija soglasno podelila članoma igralskega ansambla Drame Tini Vrbnjak in Benjaminu Krnetiću za vloge v Mrakijadi.

»Tina Vrbnjak je v kompleksni stvaritvi, v Mrakijadi, v vlogi Pokojne matere, prve Rimljanke, vse dogajanje prisotna kot duh, kot krivda, ki straši in poganja celotno uprizoritev. Svojo pojavo ji uspe igralsko razločiti od preostale, prav tako briljantne igralske ekipe, in jo popeljati na novo raven. Iz metapozicije vsevedno pobliskava v občinstvo in postane režiserkin alter ego, ko uprizoritev z odra usmerja in režira kot mračni motor zgodovine. Uspe se ji ogniti tankemu ledu uprizarjanja ženskih stereotipov, ni niti zgolj mučenica niti zgolj mračna zapeljivka, saj ima, nemalo cinično, vajeti uprizoritve vseskozi v svojih rokah.«

»Benjaminu Krnetiću z likom Ferdija, ki je tudi alter ego Ivana Mraka, uspe naseliti svoj igralski aparat do same skeletne strukture. Njegovo skrivenčeno telo in begajoč pogled neuspešno iščeta izhod iz klešč zgodovine, ki reproducirajo logiko rablja in žrtve in ki jih kot kontrapunkt z neverjetno močjo uteleša celoten igralski ansambel ter na ta način podpihuje tudi silo Krnetićeve igralske bravure. Igralca ni strah za vlogo zastaviti tudi lastnih šibkosti, da bi pokazal na nemogočo čistost moralnega pozicioniranja. Ranljivost in brezkompromisna samokritičnost sta tisto, kar tej vlogi daje v gledališču redko videno globino.«