Francoski dramatik romunskega rodu Eugène Ionesco je poleg Irca Samuela Becketta najvidnejši predstavnik gledališča absurda, ki se je razcvetelo sredi prejšnjega stoletja. Njegova igra Stoli je sugestivna meditacija o smislu človekovega bivanja. Ionesco je v tej drami ustvaril pretresljivo in hkrati groteskno podobo sveta, v katerem človek hrepeni po tem, da bi izrekel véliko resnico o svojem življenju, a se ta resnica nenehno izmika.

V retrofuturističnem okolju propadlega, razustega in opustelega sveta na robu cilivizacije še vedno obstaja zadnje pribežališče, prostor, ki je ostanek preteklosti in napoved pozabljenega jutri. Tam Starka in Starec gledata svoj zadnji sončni vzhod in preživljata svoj zadnji dan. Po dolgih letih skupnega življenja sta preživela tako rekoč vse in si povedala vse zgodbe, a hkrati je veliko nedorečenega, neizpovedanega. Sta prelomne trenutke svojega življenja pozabila? Se jih spomnita vsak drugače? Ali se želita s spominjanjem mučiti do smrti? Ali pa je še bolj preprosto in je njun zadnji dan namenjen predvsem temu, da premagata tihoto in dolgočasje? Spomini prihajajo v fragmentih, kot drobci preteklosti, ki se z vsakim prinesenim stolom kopičijo v prostoru – kakor da bi želela tik pred koncem še enkrat pregledati in razumeti vse, kar je bilo.

V novi uprizoritvi se srečata Bojan Emeršič in Gregor Baković, igralca, ki sta v gledališkem življenju neštetokrat skupaj stala na odru ter pred televizijskimi in filmskimi kamerami, pred skoraj tremi desetletji pa kot Estragon in Vladimir iskala smisel tudi v legendarni uprizoritvi Čakajoč Godota Samuela Becketta v režiji Dušana Jovanovića. Zato lahko razmišljamo o Starcu in Starki tudi kot o Vladimirju in Estragonu na koncu njune poti. Njuno srečanje se vrača kot nekakšen odrski odmev preteklega časa – kot nadaljevanje dolgega pogovora o smislu, minevanju in čakanju.

Nova uprizoritev Stolov tako ni le vrnitev k Ionescu, temveč tudi ponovno srečanje dveh igralcev in dveh odrskih življenj.