Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev.

Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?