Thomas Bernhard (1931–1989) je eden najbolj kontroverznih avstrijskih pisateljev. Še leta po smrti povzroča razburjenje in vnaša v javnost nemir. Le malo avtorjev je ustvarilo tako neizprosno kritično podobo svojih rojakov in njihovega samozadovoljnega načina življenja.

V drami Ritter, Dene, Voss, 1984, si je za izhodišče vzel izsek iz življenja znamenitega filozofa Ludwiga Wittgensteina. Razstrojeni Ludwig, ki se iz sanatorija za duševne bolezni vrne v osovraženi dom k sestrama, s katerima živi v zapletenem in težavnem razmerju, je vse prej kot idealizirana podoba enega najbolj citiranih mislecev 20. stoletja. Pod površino meščanske urejenosti in tradicije v družinskem domu divjajo zatajevane strasti, vsakršne travme in zamere, predvsem pa nepremagljiv občutek odsotnosti smisla. V skladu s temeljno Wittgensteinovo mislijo, da je še pomembneje kot govoriti o stvareh o njih molčati, je tudi Bernhardov filozof prej anti-filozof, travmatični skeptik, čigar svoboda in prekletstvo je v doslednem zavračanju meščanske navlake, tako miselnosti in lažnih vrednot kot predmetov in ritualov, ki so nadomestili resnično življenje.

Bernhardov svojski jezik, ki bolj spominja na slapove besed in vrvenje misli kot na običajen dialog, pa ne označuje le oseb, temveč z ironičnim samozavedanjem ubeseduje vso muko njihove konfliktne soodvisnosti v neizpolnjenem bivanju na meji med sovraštvom in incestom.