Dostopnost
Search
Close this search box.

Margaret Atwood

Penelopiada

In kaj sem zdaj, ko velja uradna verzija? Poučna legenda. Palica, s katero pretepajo druge ženske. Zakaj vendar niso tako uvidevne, zveste, tako potrpežljive, kot sem bila jaz? Na to struno igrajo vsi pevci, vsi obrekovalci. Jaz pa bi vam rada zakričala: »Ne zgledujte se po meni!«

Naslov izvirnika: The Penelopiad
Prva slovenska uprizoritev

Premiera

29. maj 2022

Peklensko dvorišče v Križankah

Trajanje:

115 minut, brez odmora

Režiserka

Livija Pandur

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

KOPRODUKCIJA

Festival Ljubljana

Drama Igralec: Festival Ljubljana | odpri ustvarjalca

PREVAJALEC IN AVTOR PRIREDBE

Tibor Hrs Pandur

Drama Igralec: Tibor Hrs Pandur | odpri ustvarjalca

DRAMATURG

Tibor Hrs Pandur

Drama Igralec: Tibor Hrs Pandur | odpri ustvarjalca

SCENOGRAF

Sven Jonke

Drama Igralec: Sven Jonke | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAF

Leo Kulaš

Drama Igralec: Leo Kulaš | odpri ustvarjalca

SVETOVALKA ZA GIB

Sanja Nešković Peršin

Drama Igralec: Sanja Nešković Peršin | odpri ustvarjalca

GLASBA

Silence

Drama Igralec: Silence | odpri ustvarjalca

OBLIKOVANJE SVETLOBE

Vesna Kolarec

Drama Igralec: Vesna Kolarec | odpri ustvarjalca

GLASBENA VODJA

Živa Ploj Peršuh

Drama Igralec: Živa Ploj Peršuh | odpri ustvarjalca

LEKTORICA

Tatjana Stanič

Drama Igralec: Tatjana Stanič | odpri ustvarjalca

ASISTENTKA DRAMATURGA (ŠTUDIJSKO)

Brina Jenček

Drama Igralec: Brina Jenček | odpri ustvarjalca

ASISTENT KOSTUMOGRAFA

Matic Veler

Drama Igralec: Matic Veler | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Polona JuhDrama Igralec: Polona Juh | odpri igralca

Penelopa

Saša Pavlin Stošić

Tanis; Helena

Gaja Filač

Melanto

Ivana Percan Kodarin

Klitija

Zala Hodnik

Selena

Urška Kastelic

Zoja

Ana Plahutnik

Alekto

Maria Shilkina

Kloris

Margaret Atwood ob predelavi svojega romana v dramsko strukturo navaja, da je njeno dramsko besedilo Penelopiada odsev ali odmev najprej trojanske vojne, potem Homerjeve epske pesnitve Odiseja, mnogih post-homerskih izpeljav zgodbe (od Ovidija, Danteja, Chaucerja do Jamesa Joycea in mnogih drugih) in seveda njenega romana Penelopiada, na katerem dramatizacija temelji.

Že roman ni le enostavna priredba Odiseje, saj v naraciji postavlja v ospredje zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, ki jih je Odisej ob vrnitvi domov obesil (zaradi domnevnega izdajstva in odnosov s snubci). Glasove Penelope in dekel kot tragiškega grškega zbora postavlja avtorica v grško podzemlje, v zasmrtje, kjer s humorjem in ironijo odkrivajo v Odiseji prikrite in zamolčane dogodke. Vsi liki iz Odiseje so demitizirani in predstavljeni kot ljudje s svojimi slabostmi, so hkrati dobri in zli in nikakor ne absolutni junaki, kot jih slika Homer.

Lik Homerjeve Penelope, ki se kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja vsiljuje kot poučen primer podrejanja žensk, dobi pri Margaret Atwood ingeniozen obrat, saj se na Penelopino izpoved odzivajo obešene služkinje in postavljajo dve ključni vprašanji: zakaj jih je Odisej tako kruto umoril in kakšno vlogo je pri tem igrala Penelopa. Uprizoritveni koncept sledi posmrtnemu reflektiranju dogodkov in intimnemu razkrivanju Penelopine zgodbe, ki jo zdaj, ko je mrtva in »ko je drugim zmanjkalo sape«, lahko pripoveduje brezobzirno, brez strahu in brez cenzure, ne misleč na srečen konec, do katerega »se najlaže dokoplješ, če pustiš prava vrata zaklenjena in spiš med divjanjem«. Ključno vlogo v predstavi imajo dekle, služkinje, ki kot antični zbor končno lahko pojejo in pričajo, komentirajo in uprizarjajo lastno zgodbo ter nenehno spodbijajo predvsem Penelopino pričevanje; to pa po drugi strani razkriva doslej skrite mehanizme »uradne verzije« Odiseje. Uprizoritev tako prepleta tri osnovne nivoje naracije.

V družbi, v kateri smo še vedno priča nezaslišanemu nasilju nad ženskami, posilstvom in pobijanju, izkoriščanju, neenakosti in podrejenemu položaju žensk, je vsaka pogumna izpoved, tako kot v Penelopiadi, postavljena pred sodišče, pred razsodnika, ki naj bi ugotovil, kdo laže, kdo ima prav in kdo je močnejši.

Kje se konča laž in se razgali resnica? Kako dolgo bo Penelopa tkala svoj mrtvaški ali poročni prt? Ji je uspelo stkati iz te preje nov mit o sebi? Nam laže ali nam govori resnico? V interpretaciji Margaret Atwood je Penelopa predvsem drzna in iznajdljiva ženska, ki se ne le zaveda svoje vloge, ampak jo tudi izjemno pretkano skriva, svojo podobo sestavlja iz fragmentov lastnih spominov in s tem opominja, kako je resnica nenehna konstrukcija in dekonstrukcija zgodovine. Da ne obstaja niti v osebni izpovedi niti v mitih, ampak nekje vmes. Spominjanje in uprizarjanje spominov je zanjo edini način osvoboditve. Mora gledati nazaj, da bi se lahko premaknila naprej. Zdi se, da se lahko samo s tem pričevanjem končno osvobodi zapora vsiljene zgodovine, v katero so jo ujeli, in stke novo zgodbo iz svojih preteklih dejanj. In tako kot mnoge pred njo ne more izgubiti ničesar drugega razen lastnih verig.

Livija Pandur

 

Margaret Atwood, rojena v Ottawi (Ontario, Kanada) leta 1939, velja za eno najuspešnejših pisateljic 20. in 21. stoletja. Tako v svojih začetnih kot kasnejših delih se ukvarja s »politiko moči« med spoloma, z distopično »spekulativno fikcijo« in z reinterpretacijo mitskih zgodb iz perspektive utišanih žensk. Poezija in romani Margaret Atwood so pogosto popotovanja skozi nezavedno njenih likov, ključna značilnost njenih »junakinj« pa je, da zavestno odklanjajo vsiljene vloge žrtev. Kot piše Barbara Dell’Abate-Çelebi, Atwood v Penelopiadi reinterpretira »arhetipe ženske pasivnosti in viktimizacije, pri čemer uporablja sodobne ideje pravičnosti in raznolikost žanrov«. Atwood nasploh uporablja fantastične, futuristične in pravljične tehnike za preučevanje feminističnih ideologij in bioloških, družinskih ter družbenih izkušenj žensk.

Na začetku kanona zahodne literature kraljuje Penelopa, ki zvesto čaka na vrnitev svojega moža Odiseja z vojnega pohoda nad Trojo; zanj varuje prestol, odvrača snubce, sama vzgaja sina in ne dopušča, da bi karkoli skrhalo njun zakon in oblast. A v reinterpretaciji tega mita, sprva v romanu Penelopiada (2005, preveden istega leta v slovenščino kot Penelopina preja) in kasneje v istoimenski dramski adaptaciji (prvič uprizorjeni 2007), Penelopa, ki je dolgo veljala za arhetip zapuščene, zveste, uslužne in pasivne žene, postane osrednja, močna, odločna in osvobojena ženska ikona, ki iz sodobne perspektive spodnaša predsodke zahodnega kanona in se razkriva kot mnogo kompleksnejši lik od tistega v Homerjevem epu.

Penelopiado so označili za »fiktivno avtobiografijo«, »hibrid več žanrov«, »mitografsko metafikcijo« ali »parodijo«, Atwood pa jo je v enem od intervjujev imenovala »kabaret«, ki sta ga  inspirirali grška tragedija in satirska igra. Parodično noto razkriva že naslov, saj so epi večinoma popis dejanj junakov in bojevnikov ali pripoved o slavni zgodovini  nekega naroda (Eneida, Luzijada, Henriada itd.). Atwood dosledno zavrača oznako, da so njena dela »feministična«, če je s tem mišljeno zgolj, da so osrednji liki ženske. Pod vprašaj postavlja predvsem poenostavljeno enačenje žensk in feminizma in se upira neposredni identifikaciji tako s feminizmom kot s katerimkoli drugim kritičnim gibanjem. Njeno »feministično« držo najbolje označuje izjava iz uvoda k Deklini zgodbi, kot odgovor na vprašanje, ali je to feministični roman: »Če imate v mislih ideološki traktat, v katerem so vse ženske angeli in/ali žrtve, potem to ne drži; če pa govorimo o temi, kjer so ženske človeška bitja, z vsemi odtenki človeških značajev in vedenja, hkrati pa tudi zanimive in pomembne, potem to drži.« Zato so antagonizmi med ženskimi liki in preizpraševanje možnosti t. i. »univerzalnega sestrstva žensk« pogosta tema njene literature.

Atwood ni dala glasu zgolj po Homerju »utišani« Penelopi, ampak tudi dvanajstim ubitim deklam, ki so v antiki pripadale suženjskemu razredu brez kakršnihkoli pravic ter predstavljale »orodje brez uma« v rokah tedanje elite, in poboj katerih Homerjev ep zgolj površno omeni. Obešene dekle v posthumnem sojenju proti Odiseju v Penelopiadi za svojo smrt okrivijo tako Odiseja kot Penelopo in s tem problematizirajo avtentičnost celotne Penelopine pripovedi. Hkrati pa izid sojenja reflektira sodobne zločine, nepravičnosti in sprenevedanja glede zlorab, zatiranja in ubijanja žensk. Atwood tako demitizira zgodovino, ki jo pišejo »zmagovalci«, in opozarja na nevarnost nekritičnega verjetja katerikoli zgodbi, ki se razglaša za dokončno resnico.

Tibor Hrs Pandur

Iz gledališkega lista

Dokončne sodbe, kot rečeno, ni. Na zatožni klopi tega posthumnega sojenja ni Penelopa, ampak Odisej in absentia, ki predstavlja celotno zgodovino patriarhata. Mit ostane odprt, nedokončan in obnovljiv. Mrtvaški prt, preja ali mreža, ki jo Penelopa tke in para, je za dekle njihova lastna nerazrešena zgodba skrivnosti njihovega nikdar kaznovanega umora in motivov zanj.

Penelopa se zato sama obsodi, da v ekvivalentu grškega purgatorija nenehno uprizarja lastno pričevanje, to pa seveda nenehno sproža tudi pričevanja umorjenih dekel. Nikdar ne bo pila iz Reke pozabljenja, da bi se ponovno rodila. Ne zato ker bi bilo njeno prihodnje življenje morda še hujše, ampak ker noče pozabiti. Nikdar noče pozabiti, v kaj so jo spremenili. V »poučno legendo«, v »palico, s katero pretepajo druge ženske«. Svoje niti bo predla po svoje, da bi končno obveljala njena verzija. Poučna legenda? Ja, ampak takšna, kot bi jo ona sama želela slišati. Ostala bo priča in uprizarjala lastno zamolčano epopejo, vključno s svojo krivdo, projekcijami in zablodami, kot svarilno zgodbo ad perpetuum. In tako kot mnoge pred njo ne bo izgubila ničesar razen lastnih verig.
Tibor Hrs Pandur, Penelopiada – sedmi odmev (odlomek)

Festival

2023

30. Poletni primorski festival Festival estivo del Litorale, Koper

Iz medijev

primorske.svet24.si, 4. julij 2023, Alenka Penjak

Penelopa v onostranstvu končno spregovori

365.rtvslo.si, Radio Koper, 2. julij 2023, Neva Zajc

Polona Juh obarvala začetek PPF-ja

Prikaži vseSkrij
Zapri