Dostopnost

Margaret Atwood

Penelopiada

Naslov izvirnika: The Penelopiad
Prva slovenska uprizoritev

Režiserka

Livija Pandur

Premiera

Maj 2022

Peklensko dvorišče v Križankah

Margaret Atwood ob predelavi svoje novele v dramsko strukturo navaja, da je njeno dramsko besedilo Penelopiada odsev ali odmev najprej trojanske vojne, potem Homerjeve epske pesnitve Odiseje, mnogih post-homerskih izpeljav zgodbe (od Ovidija, Danteja, Chaucerja do Jamesa Joycea in mnogih drugih) in seveda njenega romana Penelopiada, na katerem dramatizacija temelji.
Že novela ni le enostavna priredba Odiseje, saj v naraciji postavlja v ospredje zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, ki jih je ob vrnitvi domov obesil Odisej (zaradi domnevnega izdajstva in odnosov s snubci). Glasove Penelope in dekel kot tragiškega grškega zbora postavlja avtorica v grško podzemlje, v zasmrtje, kjer s humorjem in ironijo odkrivajo v Odiseji prikrite in zamolčane dogodke. Vsi liki iz Odiseje so demitizirani in predstavljeni kot ljudje z lastnimi slabostmi, so hkrati dobri in zli, in nikakor ne absolutni junaki, kot jih slika Homer.
Homerjeva Penelopa, ki se kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja vsiljuje kot poučen primer podrejanja žensk, dobi pri Margaret Atwood ingeniozen obrat, saj se na Penelopino izpoved odzivajo obešene služkinje in postavljajo dve ključni vprašanji: zakaj jih je Odisej tako kruto umoril in kakšno vlogo je pri tem igrala Penelopa. Uprizoritveni koncept sledi posmrtnemu reflektiranju dogodkov in intimnemu razkrivanju njene zgodbe, ki jo Penelopa zdaj, ko je mrtva in »ko je drugim zmanjkalo sape«, lahko pripoveduje brezobzirno, brez strahu in brez cenzure, ne misleč na srečni konec, do katerega »se najlažje dokoplješ, če pustiš prava vrata zaklenjena in spiš med divjanjem«. Ključno vlogo v predstavi imajo dekle, služkinje, ki kot antični zbor končno lahko pojejo in pričajo, komentirajo in uprizarjajo lastno zgodbo ter nenehno spodbijajo predvsem Penelopino pričevanje, to pa po drugi strani razkriva doslej skrite mehanizme »uradne verzije« Odiseje. Predstava tako prepleta tri osnovne nivoje naracije.
V družbi, v kateri smo še vedno priča nezaslišanemu nasilju nad ženskami, posilstvom in pobijanjem žensk, njihovemu izkoriščanju, neenakosti in podrejenemu položaju, je vsaka pogumna izpoved, tako kot v Penelopiadi, postavljena pred sodišče, pred razsodnika, ki naj bi ugotovil, kdo laže, kdo ima prav in kdo je močnejši.
Kje se konča laž in se razgali resnica? Kako dolgo bo Penelopa tkala svoj mrtvaški ali poročni prt? Ji je uspelo stkati iz te preje nov mit o sami sebi? Nam laže ali nam govori resnico? V interpretaciji Margaret Atwood je Penelopa predvsem drzna in iznajdljiva ženska, ki se ne le zaveda svoje vloge, ampak jo tudi izjemno pretkano skriva, svojo podobo sestavlja iz fragmentov lastnih spominov in s tem opominja, kako je resnica nenehna konstrukcija in dekonstrukcija zgodovine. Da ne obstaja niti v osebni izpovedi niti v mitih, ampak nekje vmes. Spominjanje in uprizarjanje spominov je zanjo edini način osvoboditve. Mora gledati nazaj, da bi se lahko premaknila naprej. Zdi se, da se lahko samo s tem pričevanjem končno osvobodi zapora vsiljene zgodovine, v katero so jo ujeli, in stke novo zgodbo iz svojih preteklih dejanj. In tako kot mnoge pred njo ne more izgubiti ničesar drugega razen lastnih verig.
Livija Pandur

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALEC

Tibor Hrs Pandur

Drama Igralec: Tibor Hrs Pandur | odpri ustvarjalca
Zapri