Angleška avtorica irskega rodu Shelagh Delaney (1939) je danes ena največjih legend gledališča druge polovice 20. stoletja. Komaj devetnajstletni se ji je z dramskim prvencem Okus po medu (1958) posrečil preboj med najpomembnejše avtorje tako imenovanega angleškega novega vala, ki je v naslednjih letih prevetril in “osvežil” sodobno gledališče. In kaj je bilo tisto, kar je mlado avtorico z nedokončano srednjo šolo, ki se je preživljala kot tovarniška delavka, trgovska pomočnica, biljeterka idr., katapultiralo med zvezde? Vsekakor njen izjemni pisateljski talent, ki se je odražal tako v izostrenem opazovanju življenja kot v avtentičnih dialogih. Zgodba o mladoletnem dekletu in njeni materi prostitutki, ki ju življenje meče iz ene ponesrečene zveze v drugo, je očarala s svojo izvirnostjo, z drugačnim pogledom na deprivilegirani sloj ljudi, ki sicer v glavnem životarijo in se komaj prebijajo iz dneva v dan, a zato nič manj ne čutijo globljih človeških potreb po ljubezni, varnosti, sanjah in nadgradnji vsakdanjega življenja v lepem – tako v glasbeni kot likovni govorici. Tudi po domala petdesetih letih ta svojevrstna igra o iskanju ljubezni in načinov preživetja ni izgubila svežine in prepričljivosti.