Kulturni dom Pliberk
Thomas Bernhard
Na cilju
Naslov izvirnika: Am Ziel
Prva slovenska uprizoritev
Trajanje:
135 minut
Režiser
Dušan Mlakar
Ustvarjalci
Igralska zasedba
Mati in hči se odpravljata na morje, v družinsko vilo, kamor že dolgo vrsto let hodita na natanko isti dan in ob natanko isti uri. Med pripravljanjem prtljage, ki je – ali je sploh treba izreči – tudi vsa leta natanko ista, mati med nenehnim šikaniranjem molčeče hčere razgrne svojo zgodbo – zgodbo soproge, matere in vdove po veleindustrialcu – in obenem zelo samozavestno recenzira premiero, ki se je je s hčerjo udeležila prejšnji večer. Prva uprizoritev gledališke igre zanjo že zdavnaj ni več umetniški doživljaj, niti družabni dogodek ne: v največji meri je povod za neusmiljene, cinične, pa tudi nadvse poznavalske in duhovite komentarje o predstavi, o dramski literaturi in gledališču nasploh ter o gledaliških ustvarjalcih in njihovi publiki še posebej. Reši se, kdor se more se tako zdi kar primeren naslov te igre, kajti njen avtor, mladi avatngardistični »dramski pisatelj«, je bil, izvemo, povabljen, da se za »dan, dva« pridruži damama v obmorskem letovišču. – Tako bi lahko na kratko povzeli zgodbo igre Thomasa Bernharda Na cilju. A kot je znano, so zgodbe pri Bernhardu prejkone drugotnega pomena; v ospredju je bolj način, kako so povedane, kako je v njih uporabljeno orodje in orožje izrečenih, pa tudi zamolčanih besed. Tako kot druge Bernhardove igre je tudi Na cilju bolj podobna operi, nezaustavljive in briljantne verbalne eskapade pa arijam v njih. Glavna solistka v tej »operi« je seveda Mati, nekakšna dvojnica Izboljševalca sveta, dominantna, ljudomrzna, posesivna, tiranska, a nadvse vitalna ženska nesramno živahnega duha. Hči je ob njej že zdavnaj obmolknila (če sploh je kdaj spregovorila), »dramski pisatelj« pa tudi postane bolj redkobeseden.
Dušan Mlakar, slovenski »prvi Bernhardov interpret«, s to igro zaokroža svoj Bernhardov ciklus v Mali Drami v trilogijo: nadvse uspešnima uprizoritvama iger Ritter, Dene, Voss in Izboljševalec sveta se bo pridružila še igra Na cilju, ki je neke vrste »dramatizacija« Bernhardove avtopoetike, avtoironičen uvid v postopek njegovega pisanja, razmislek o smislu gledališča, njegovi naravi in sploh vsem.
Festivali
2005

