Fernando Pessoa, osrednji portugalski avtor 20. stoletja, je svoje delo zapletel v labirint »heteronimov« – ustvarjal je pod 73 različnimi imeni, ki pa jih je naredil navidezno resnične in jim dodal lastno biografijo, filozofijo in poetiko. S to plejado osebnosti je Pessoa v poeziji oblikoval mnogoglasje, vanjo je vnesel dramatičen dialog, konflikt in dejanje. V njegovem edinem dramskem delu Mornar (1914) tri čuvarke ob truplu mladega dekleta brez identitete in preteklosti čakajo na jutro, se spominjajo, čeprav brez spomina. Spominjam se, in nič ni bolj nezanesljivo od spomina, pravi Pessoa. Za spomin je treba imeti talent. Treba je biti nadarjen, da bi se spominjal stvari in ljudi, da bi jim dal pomen, smisel in obraz. Čuvarke pa rišejo pokrajino pozabljanja, brezčasnosti, v kateri je zanje edina oporna točka zgodba o mornarju, ki si je iz imaginarnih spominov naslikal fiktivno pokrajino spomina, da bi jo potem izpolnil z barvami občutka, z duhom hrepenenja ali trpljenja, odtenki sreče ali žalosti in vse to osvetlili s sleparsko lučjo notranjega pogleda, dokler se ni izgubil v njej. Spominjanje je način pozabljanja. Tako kot bedenje ob preminulem. Tako kot življenje samo.