Simon Stephens (rojen leta 1971) je eden najplodnejših in najpomembnejših britanskih dramatikov. Njegove drame in dramske priredbe od konca devetdesetih uprizarjajo tako v angleško govorečih državah kot po celotni Evropi, največ v Nemčiji, sam pa sodeluje s številnimi pomembnimi evropskimi režiserji. Stephensova dramska besedila so oblikovno in vsebinsko raznovrstna, segajo od t. i. umazanega realizma do poetične ali postdramske fragmentarnosti, od angažirano političnega do povsem intimističnega pristopa. So žanrsko fluidna in odprta za različne uprizoritvene interpretacije.

To je prva uprizoritev kakšne Stephensove drame na Hrvaškem, v režiji Janusza Kice, čigar režijska senzibilnost se izjemno dobro ujema z dramsko pisavo tega besedila.

Igra Luč zamira, kruta in nežna, je prikaz neke disfunkcionalne družine, raztresene po severu Anglije, in obenem globoka meditacija o smislu življenja, ki najmočneje zažari v bližini smrti. Dogajanje usmerja notranji dialog ženske v petdesetih s samo seboj, v trenutku, ko nenadoma umre zaradi možganske kapi, v trenutku, ki se nato izmakne iz časovnega sosledja in povezuje situacije, v katerih se nahajajo njeni dve hčeri, sin in mož. Ona pa jim lahko v tem izmaknjenem trenutku predoči in celo pove tisto, kar je ostalo neizgovorjeno in nedokončano. Eliptični, vzporedni prizori in dialogi vodijo do natančnih psiholoških profilov, v samo jedro medgeneracijske travme, in to s pomočjo trpkega humorja in pogumnega upanja v ozdravitev, brez najmanjše patetičnosti in odvečnih besed.

Luč zamira je tista, ki osvetljuje, in tista, ki ugaša.

Lada Kaštelan, dramaturginja

Premierna uprizoritev v Zagrebačkem kazalištu mladih 7. novembra 2022