Dostopnost

Dimitrije Kokanov

Gibanje

Naslov izvirnika: Kretanje
Prva slovenska uprizoritev

Režiser

Juš Zidar

Premiera

23. decembra 2022

Mala Drama

Dramsko besedilo srbskega dramatika in dramaturga mlajše generacije Dimitrija Kokanova z naslovom Gibanje in podnaslovom Tehnologija in koreografija strahu spregovori o stanju strahu sodobnega posameznika v poznem kapitalizmu, ki je čas nenehnih kriz. To stanje avtor definira kot nezmožnost gibanja. V prvem delu tega sugestivnega dvodelnega besedila spregovorijo subjekti. Prvi spregovori o ljubezenskem razhodu, o strahu pred starostjo in o nezmožnosti prebolevanja razhoda. Plava v morju, premika se z mirovanjem. Drugi spregovori o zaklenjenosti v spomin na trenutek očetove smrti, o gibanju reke, ki nikoli ne zastane, in o stereotipni predstavi o moškem, kakršen naj bi po očetovem zgledu postal tudi sam. Tretji spregovori o strahu pred odklonom od družbenih normativov in o izolaciji. Plava v akvariju, telo je mirno, skriva se kot žival. Človek kljub svoji antropocentrični zaverovanosti ni zmožen razrešiti bivanjskih zagat, nasprotno, zdi se, da se civilizacijsko čedalje bolj zapleta v lastne zanke. Na tem mestu dramsko besedilo preusmeri izrekanje od tradicionalnega subjekta k objektom oziroma prostorom, ki morda še zmorejo redefinirati človekovo eksistenco.
V drugem delu tako spregovorijo prostori gibanja, ki v posthumanizmu postanejo subjekti. Prva je tovarna, ki je, zdaj že v svoji razkrojeni podobi, nekakšen opomin na propad neke skupnosti, zlasti njenih delavcev. Drugi prostor gibanja je vrt, spomenik uničene narave, ki pa se še spominja, da v naravi ni hierarhije in da je človek le njen del. Slednjič pa spregovori telo, ki s svojo zmožnostjo gibanja, čustvovanja, izražanja ipd. prešije to subtilno besedilo. S tem dramatik izpiše tudi še vedno tleče upanje za človeštvo.
Gibanje je bilo leta 2020 nagrajeno s Sterijevo nagrado za najboljše sodobno dramsko besedilo v Srbiji.
Eva Kraševec

 

Gibanje je pisano v duhu svobodne forme sodobne dramske pisave. Gre za izpoved, ki skrajno intimno in do boleče točke iskrenosti in samopreizpraševanja odpira pogled v globino osiromašene človeške duše, utesnjene v kalupe sodobne meščanske – krščanske – kapitalistične zahodne družbene konvencije.
Izpoved, ki je močnejša od želje po ugajanju, močnejša od želje po ustvarjanju gledališča, kakršno poznamo in v katerem se počutimo varne in neobvezujoče nagovorjene, je nastala kot svojevrsten poetični zapis. Vsebini, ki je skrajno intimna, je avtor poiskal nekonvencionalno formo pisave, katere namen je v polnosti zaobjeti problem družbene tesnobe, ki postaja vedno bolj vseprisotna in je ni več mogoče ignorirati.
Gibanje se loteva vprašanj spolne identitete, in to skozi intimno perspektivo posameznika in njegove utesnjenosti v družbene norme, pričakovanja in zahteve ožje in širše socialne okolice; preizprašuje polje svobode in avtonomije znotraj navidez svobodomiselne demokratične družbe. Govori o družbenih pritiskih, konvencionalni vlogi spola ter družinskih in vzgojnih ideoloških vzorcih kot viru tesnobe in občutka neustreznosti, nepripadnosti, tujosti in odtujenosti od družbe in lastnega telesa. Polje svobode pa ostaja polje misli, ki se še edina giblje. Artikulacija – besede in izrekanje – je zadnje polje avtonomije kot alternativa avtodestrukciji. Predstava je prav tako prostor tega gibanja, ki je osvobajajoče in kar se le da avtonomno. Telo producira besede, vse drugo, vključno z našimi telesi, pa je last razosebljenega in vseobsegajočega kapitalizma, ki je prodrl v sleherno poro naših življenj.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.
Nataša Velikonja

 

Besedilo, skratka, kliče po invenciji na nivoju uprizoritvene forme in v svojem neizprosnem preizpraševanju trenutne kulturne konvencije terja od uprizoritvene ekipe, da postavi pod vprašaj tudi ustaljene uprizoritvene konvencije, torej gledališče, ki je del te iste kulture – meščanske, zahodnoevropske hiperkorektne kulture patriarhalnega reda belega moškega. Uprizoritev mora, v skladu z radikalno iskrenostjo besedilne predloge, premostiti varen okvir neosebne odrske reprezentacije problema in ponuditi oziroma ustvariti prostor, čas in senzibilnost, da skupaj in skrajno iskreno pretresemo naše – meščansko – polje empatije in njeno širino.
Juš Zidar

Na sporedu

23

DECEMBER

PETEK

MALA DRAMA

Zapri