Jančarjeva drama Disident Arnož in njegovi (1982) je inspirirana z življenjem utopičnega socialista Andreja Smolnikarja in umeščena v prvo polovico 19. stoletja. Vzpostavlja tako družbenokritične kot eksistencialne motive, ki jih zajame v dramskem karakterju disidenta Arnoža. Lik je navdahnjen z etično-revolucionarnim zanosom. A kdo je Arnož današnjega časa? Je to utopični, morda demokratični socialist, je propadli revolucionar ali morda narcisoidni paranoik, ki razmišlja le v okvirih lastnega jaza? Kdo je disidentski lik sodobnega sveta, ki se zavzema za svoj prav, in katera ideja bi bila zdaj zapisana na njegovih letakih? Proti čemu se bori trenutna oblast in kje je subverzivnost družbenopolitičnega delovanja tistih posameznikov, ki so morebitni nasledniki Arnoževega poslanstva?
Arnoževa vizija razpade, njegovo usodo zaznamuje tragična ironija, saj se obrnejo proti njemu ravno tisti, ki so mu sledili v emigracijo, njegovi zavezniki, ki so tako ali drugače podpirali njegovo idejo. Skupnost se, namesto da bi se razvila v družbo avtonomnih svobodnih individuumov, pogrezne v banalni red, ki ga definirata zlasti proizvodno delo in pridnost. Namesto dokončne realizacije višje oblike uporniškega slovenstva postanejo Arnož in njegovi ponovno sužnji. Vrnemo se na sam začetek, k delu, ki zasužnjuje, in v življenje, ki je vse predaleč stran od svobodne družbe enakopravnih posameznikov.

Jančarjeva drama Arnož in njegovi ni drama iz zgodovine, ampak izrazito aktualna igra o univerzalnem stanju duha. O človeški nemoči v sodobnem svetu absurdnih mehanizmov kontrole in obvladovanja, kapitala in politike. O sodobnem svetu, polnem tesnobe, vklenjenosti, brezumnosti in brezizhodnosti. O boleči zvezanosti človeka z lastno nesrečo, v kateri se ne zmore obvarovati pred svojim usodnim, predvsem duhovnim padcem. O človeku, ki kot v zaporni izolacijski komori, neprebojni in odporni proti raznim poskusom upora in pobega – tudi miselnega –, životari kot živ mrlič, pokopan v manipulacijah in spletkah sistema in oblasti.
Vendar pa Jančar opogumlja s svojim junakom Arnožem in njegovo idejo – čeprav egocentrično in utopično –, da je vredno poskusiti. Da je prav človek, kljub svoji globoki pogreznjenosti v družbeno in duhovno krizo, vendarle tisti edini odgovorni, ki mora razbliniti pustost in neizprosnost z bojevitim in kritičnim spopadom, s človeško strastjo, strahom in pogumom, ljubeznijo in sovraštvom. Da je človek tisto edino upanje novega, drugačnega in boljšega.
Diego de Brea