Stephen Hawking je umrl na rojstni dan Alberta Einsteina. Ko je umrl Einstein, so prvič videli jokati Paula Diraca (1902–1984), najmlajšega prejemnika Nobelove nagrade za teoretično fiziko. Hawking je imel sklepni govor ob postavitvi spominske plošče skrivnostnežu in redkobesednežu, ki je zgradil most med relativnostno in kvantno teorijo, poleg Newtonovega groba in lučaj stran od Darwinovega. Na plošči je zapisana ena najlepših enačb vseh časov, po mnenju Diracovega biografa Grahama Farmela prava »pesem v znanosti«. Dirac je namreč verjel, da imajo temeljne fizikalne teorije matematično lepoto, in če niso lepe, tudi niso pravilne.
Enačba, s katero je Dirac napovedal obstoj antimaterije, je podstat gledališke uprizoritve Diracov akord. V režijski maniri Mateja Filipčiča je tematski izbor vselej palimpsest. Prvotno besedilo je odstranjeno, njegovo mesto zasede avtorski premislek, poosebljen in posplošen hkrati. Tokrat je odstranitev še zlasti utemeljena, saj je fizik ob koncu življenja dejal, da bi pot opravil znova, a drugače.
V Akordu zato uprizarjamo Antidiraca. Sledimo mu na postajah, na katerih se ni ustavljal. Dogajanje je postavljeno v svet, ki ga ni več in ki ga še ni. V njem je ena sama misel v treh fazah. Zato trije liki. Lahko bi jih bilo tudi trideset, vsi pa bi trčili ob eno in isto zgodbo z večnim vprašanjem. Vsaka doba ga zastavlja po svoje. Nekoč miti, potem religije, zdaj znanost. Mikroskopskih in teleskopskih orodij je vse več. Odgovora še vedno ni.
Kako do (s)počela? Morda s predahom, ki nas bo toliko omehčal, da uzremo finejše od najfinejšega in se predamo zavedanju tistega (delca sebe), ki se sprašuje: »Je Luna tam, če je nihče ne opazuje?«

Sonja Dular