Kako lepi časi za državo in urejanje njenih težav! Namreč leto 1972, v Sovjetski zvezi. Ker je Josif Brodski oblastem s svojo nedržavotvorno poezijo paral živce, in potem ko so na njem preizkusili že vse dobro preverjene korekcijske metode: aretacijo, prisilno delo v Arhangelsku, ki ga je uspel spremeniti v nekakšno študijsko obdobje, ker je imel privilegij lastne kočice, in psihiatrično zdravljenje (ob katerem je poetičnost medicinskih diagnoz nedvomno dosegla enega svojih vrhuncev: »družbeni parazitizem«, »paranoidna reformistična deziluzija«, »počasi napredujoča shizofrenija«), so mu na koncu enostavno »močno priporočili«, naj emigrira. In ga vtaknili v letalo, katerega smeri ni poznal. Pristal je na Dunaju – ni slaba možnost, kot odskočna deska za ZDA. Sovjetska zveza se je rešila še enega genialnega nadležneža, in ja, tudi Juda, ne da bi si morala še naprej izmišljevati zapletene bolezni.
Znotraj politične logike so ravnali zelo prav. Če sklepamo po dramskem besedilu Demokracija!, ki ga je Brodski napisal dvajset let kasneje, leta 1991, je bil njegov uvid v družbene sisteme, predvsem pa v obetavnost njihovega razvoja, definitivno »reformistična deziluzija«; za paranojo pa so poskrbeli kar politiki sami.
Tanja Lesničar-Pučko, Nam vene, njim pa cveti (odlomek)