Berejo: Maša Derganc, Maja Sever in Janez Škof

Kot prvega avtorja kratke proze 19. stoletja bomo predstavili začetnika slovenske prozne ustvarjalnosti, pisatelja in publicista Josipa Jurčiča. Ne samo zaradi tega, ker je letošnje leto razglašeno za Jurčičevo leto, ampak tudi zaradi redkega fenomena Jurčičeve osebnosti: Josip Jurčič je kljub oranju ledine na področju proznega ustvarjanja na Slovenskem v osupljivo kratkem času svojega življenja razvil široko paleto proznih zvrsti, od črtice in povesti preko romana in feljtona do poskusov drame, in to na ravni, ki tudi sodobnemu bralcu nudi umetniški užitek in ki je postavila visoke kriterije za vse nadaljnje prozno ustvarjanje v slovenskem jeziku. Ti kriteriji pa ne bi bili tako zavezujoči, če ne bi Jurčičeva proza nadvse živo odmevala v najširšem krogu tedanjih in sedanjih bralcev in žela priljubljenosti, ki tudi 140 let po njegovi smrti ne presahne. Josip Stritar je v Literarnih pogovorih o Josipu Jurčiču in njegovi vlogi v slovenskem literarnem prostoru zapisal: ”Vsakega pisatelja pri nas, kakor menda tudi drugod, ta čisla in hvali, ta ga graja, ali celo sovraži in zaničuje, drugi se ne zmenijo zanj: o Jurčičevih povestih in romanih vsaj jaz nikoli nisem ne bral, ne čul grajajoče besede; večkrat pa sem videl, da se zanimajo zanj, da ga priznavajo in hvalijo tudi taki, kateri sicer zaničljivo prezirajo vse drugo slovstvo slovensko. Smel bi torej reči, da izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko čestiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti.” (Zvon, 15. 1. 1877).