Spoštovane prijateljice, spoštovani prijatelji gledališča!

Letošnjo sezono smo poimenovali Ljubezen. Rad bi pojasnil, da poimenovanje sezone izraža zgolj željo, da bi besedila, ki bodo uprizorjena, doživljali s poudarkom na temi, za katero občutimo, da je vredna skupne pozornosti. Tudi pesniške zbirke nosijo naslove, ki so ključ za branje pesmi, očala, skozi katera doživljamo pesnikov svet. Podobno je lahko tudi z naslovi gledaliških sezon. Naslov sezone želi biti samo reflektor, ki bo na ozadju neštetih »aktualnih« tem, ki jih bodo razpirale izbrane uprizoritve, usmerjal naš pogled na najintimnejše občutenje sveta. Zakaj Ljubezen? Ugotovitev, da je primarno človeško čustvo strah, ni nič novega. Strah je glavni motor za preživetje vrste. Hkrati pa je tudi najbolj plodno okolje za vsakršno manipulacijo. Tako je in je bilo od nekdaj. V času, ko globalizacija, predvsem tista finančna, dosega in presega vse napovedi, ko se začenja novo obdobje preseljevanj, ko se zaradi tehnološkega napredka in robotizacije komaj rojenemu družbenemu razredu »prekariat« pridružuje družbeni razred »odvečni« oziroma »nepotrebni«, se strah spreminja v sovraštvo, v odpor, v ksenofobijo, v rasizem in kar je še podobnih negativnih čustev. Zidamo zidove, postavljamo žice in občutek je, da svet ni bil še nikoli tako razkosan. Ljubezen, ki bi se na tehtnici edina lahko pomerila s sovraštvom, v današnjih časih očitno izgublja bitko. Beseda empatija pa zveni kot izraz iz neke oddaljene preteklosti. V zgodovini so bila obdobja, ko je ljudi vsaj za hip združila utopija o svetu, ki ga bo vodila ljubezen.

Jezus je predstavil vero v odpuščanje, empatijo in ljubezen, hipiji so v šestdesetih poskušali vojno zamenjati z ljubeznijo. Ni šlo in ne gre. Svet strahu in nenehnega boja za preživetje je očitno človekovo naravno okolje, ljubezen in sreča pa sta rezervirani za osebna in intimna občutja. In v današnjem svetu se zdi, da ljubezen izgublja bitko celo na najintimnejši ravni. Bitko z novimi tehnologijami in novimi možnostmi, ki jih te ponujajo. Ni čudno, da mnogi misleci današnjega sveta veliko pozornosti namenjajo prav ljubezni in sreči. Rabin dr. Abraham Twerski pravi: »Ljubezen je v današnjem svetu postala samo še prevozno sredstvo do samega sebe.« »Živimo v času, ko si želimo kavo brez kofeina, sladkor brez sladkorja, seks brez ljubezni. Živimo v času potvorjene realnosti,« definira Slavoj Žižek. Hrvaški filozof Srečko Horvat razpravlja: »Živimo v času hiperrealnosti, v obdobju narcisistične kulture, ko za asistenco pri realizaciji medsebojnih emotivnih povezav najemamo podizvajalce.« Tako imenovani dvoboj Žižek- Peterson je nosil naslov Happiness. In tako dalje in tako dalje. V času selfijev, v narcisistični kulturi, je ljubezen postala marketinška vrednota. Matematični algoritmi agencij za zmenke nadomeščajo »nevarne« osebne stike. Hkrati pa nova tehnologija omogoča orwellovski nadzor nad nami in neskončne možnosti manipulacije z našimi željami in strahovi. Pravzaprav je paradoks, da globalizacija, ki naj bi pomenila združevanje, in nova tehnologija, ki naj bi omogočila povezovanje, na osebni ravni dosegata ravno obratno. Povzročata odtujenost, strah pred komunikacijo, pomanjkanje empatije … to bodo očitno postale oznake obdobja, v katerem živimo.

Naša želja ni, da bi moralizirali, še manj, da bi si domišljali, da lahko popravljamo svet, ki potuje v nezaustavljivem globalizacijskem tempu. Za tako velike stvari nimamo nobenih možnosti, lahko pa poskusimo za trenutek, ki traja, dokler traja predstava, dodati kamenček v mozaik nekega drugačnega, mogoče utopičnega sveta. Z besedili, ki smo jih izbrali, lahko usmerimo pozornost na praesenco našega bivanja. Na empatijo in ljubezen, ki ju občutimo kot največji manko. Stari Grki so za ljubezen uporabljali veliko imen: eros, philia, storge, ludus, mania, pragma, philautia, agape. Kakorkoli že so ljubezen razplastili in jo imenovali, zmeraj so govorili o čustvu, ki je nasprotno sovraštvu. Vabim vas, da z nami prepotujete gledališko sezono, ki bo pred nas postavila skozi umetniško sito precejene drobce realnosti. Od strahu pred prerokom v Wildovi Salomi do iskanja korenin po opustošenih deželah Bližnjega vzhoda v Mouawadijevih Požigih, od avtorskih projektov Mirjane Medojević in Jerneja Lorencija do znanstvenega kabareta 2020, ki ga bodo navdihovala dela slavnega zgodovinarja in sociologa Yuvala Noaha Hararija, od pronicljive Susan Sontag do sarkastičnega Matjaža Zupančiča, od Ibsenovih fjordov do Stephensonove urbanosti … Vsi avtorji, režiserji in igralci smo še kako od danes. Ustvarjamo iz tega trenutka za ta trenutek. Smo prevajalci realnosti v odrsko govorico. Naslov sezone pa je samo smerokaz za še prav posebno pozornost.

Vabim vas, da z nami doživite gledališko zbirko z naslovom Ljubezen.

Igor Samobor

P. S.:
Arthur Rimbaud je pred skoraj stoletjem in pol izjavil, da če hoče imeti ljubezen prihodnost, jo je treba na novo izumiti …

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov