Drage, dragi, spoštovane, spoštovani!

1. Korona.

Tri mesece in pol je, odkar se nismo družili. Težko je povzeti občutke in preprosto reči: grozno je bilo. To tudi ne bi bilo res. Marsikaj je bilo poučno pozitivno. Čas se je za hip ustavil, Zemlja se je nadihala, brali smo, poslušali glasbo, mogoče smo bili bolj kot prej resnično drug z drugim. Vem tudi to, da smo se 1. junija, ob prvem srečanju na vajah v Drami, gledali s solznimi očmi od pogrešanja. Lakota po druženju je lep občutek.

2. Situacija.

Sredi velikega zagona uspešne sezone smo bili nenadoma prekinjeni, študij dveh uprizoritev (Mouawadovih Požigov in Zupančičeve Nove rase) smo morali prekiniti in njuni premieri uvrstiti v naslednjo sezono, odpovedali smo 7. Drama Festival, ki bi letos gostil res izjemne uprizoritve, med drugimi odličnimi bi videli Neverland enega najpomembnejših evropskih gledališč, hamburškega Thalia Theatra, v kateri igra tudi Marko Mandić, na festivalu bi podelili Šugmanovo nagrado za najboljšo predstavo po izbiri občinstva, ki jo je na lanskem festivalu prejela Moč teme beograjskega Narodnega gledališča. Režiser je bil Igor Vuk Torbica, ki ga danes ni več med nami. Odšel je. Velika tragedija za gledališče in vse njegove prijatelje. Nismo mogli na festivale v Kielce, Torunj, na Reko, na Mittelfest v Čedad. Najbolj žalosten pa je bil pogled na dvorano, ki bi morala biti prostor druženja, pa je votlo odmevala in samevala v mraku.

3. Kaj smo počeli.

Kot vsi smo zaskrbljeno spremljali dogajanje, zakone, odredbe, prepovedi, nasvete, nosili smo maske, se dodatno razkuževali in delali načrte za prihodnost. Sprva je še bilo za silo navdihujoče gledati v kvadratke zložene obraze sodelavcev na računalniškem zaslonu, potem pa čedalje manj. Vsak dan, ob vsaki novici, smo naredili novo spremembo programa. Mislim, da je bilo različic za vse črke abecede. Ko so se ukrepi do te mere sprostili, da smo lahko odprli vrata službenega vhoda, smo prebelili hodnike ter temeljito očistili in razkužili prostore, in vaje za novo sezono so se lahko začele. Poleti bomo delo nadaljevali in taka, prečiščena, prezračena, razkužena, bo Drama sprejela prve septembrske gledalce.

Najpomembnejša je bila množica dogodkov, ki smo jih delili na spletnih straneh v želji, da bi ostali povezani z vami. Vsak teden sta bili dve premieri videoposnetkov naših uprizoritev iz bližnje preteklosti na YouTube kanalu, igralci so za Facebook posneli »selfije« z ljubo jim poezijo, za ranljive skupine in starostnike je nastala cela zbirka zvočnih posnetkov. Veseli smo velikega obiska svojih malih spletnih umetnin. To je bilo za nas pomembno potrdilo. Vedeli smo, da nas pogrešate tako kot mi vas, da vsi hrepenimo po srečanju in ponovnem odprtju dvoran. Vsakodnevno štetje klikov in prebiranje vaših pisem sta nas utrdila v veri, da gledališče ne more kar tako čez noč ugasniti in da nas spet čakajo intenzivna druženja.

4. Kako naprej?

Vsaka kriza je izziv, se reče. (Pošteno zguljena fraza, kajti take in drugačne krize se v tem obdobju res pogosto vrstijo.)

Prvi razmislek je bolj tehnične narave. Koronavirus je prinesel s sabo omejitve. Kakšne bodo jeseni in kaj nas čaka v naslednji sezoni, je težko napovedati. Pripravili smo varnostne protokole, spremenjene sedežne rede, razkuževali in zračili bomo. Kakorkoli že bo, mislim, da si imamo veliko povedati in tudi doživeti.

Drugi razmislek je vsebinski. Ko smo pred letom dni premlevali, kam bomo v tej sezoni usmerili reflektor, kaj bo tista skupna točka naših zanimanj, sem si naše misli zapisal takole: »Podivjani globalni neoliberalizem pušča za sabo nezaslišane neenakosti, selitve vojnih in ekonomskih migrantov, zapiranje meja z zidovi in žicami, mobilizacijo varuhov ›domačije‹, nestrpnost, rasizem, predsodke, brezposelnost … Ampak če smo iskreni, ta čas prinaša tudi znanstveni napredek, prinaša razvoj medicine in biotehnične znanosti, nove tehnologije, umetno inteligenco, nove vesoljske programe … Pogoji za življenje bi bili lahko dejansko veliko boljši kot kadarkoli. Kje se je tako zalomilo? … Z vsemi temi čudovitimi stvarmi prihaja robotizacija, zaradi katere bodo številni postali odvečni in nepotrebni, nastajajo novi in novi računalniški algoritmi, ki nas uvrščajo glede na naš internetni klik, vzpostavljajo se še bolj zagrizene teritorialne bitke za naravne vire. Na eni strani sveta je povprečna starost zaradi napredka medicine visoka, na drugi, ker medicina ni dostopna vsem, nizka; na eni strani sveta je rodnost visoka, na drugi nizka, na eni strani sveta je hrane toliko, da jo mečemo med odpadke, na drugi vlada konstantna lakota; tu je voda, tam je ni; tu je nafta, tam je ni … Svet je iz tira, bi rekel Hamlet. Kdo je tisti, ki ga lahko uravna?«

Ko se je vmešal virus, je bilo logično vprašanje, ali se bo kateri od teh razmislekov umaknil. Žal je bilo to bolj retorično vprašanje, ker dobro vemo, da se ne bo in se tudi ni. Spet bo kriza, to poslušamo vsak dan. Še več ljudi bo brezposelnih, prepad med tistim odstotkom lastnikov vsega bogastva in množico tistih, ki životarimo, se bo še poglobil. Virus je zaprl meje in v senci marsikatere »varnosti« se spreminjajo državne ureditve po vsem svetu, kapital pa se vztrajno poskuša otresti balasta, ki je še ostal od prejšnje krize … Mi smo prevajalci trenutnosti v odrsko sliko in aktualni svet je žal naš edini prevajalski material in bo hočeš-nočeš postal ozadje ali glavna tema naše odrske slikarije.

5. In?

Empatija. V slovarju piše: »vživljanje v drugega človeka«. Verjetno je to ena najpomembnejših človekovih sposobnosti, ki bo v postkoronskem času nujno potrebna, ena od kvalitet, ki je kronično primanjkuje v tem divjem tisočletju in jo bo treba izbrskati iz skupnega spomina. Sploh še poznamo to besedo? Kaj pa besedo solidarnost? Pa sočutje?

6. Ampak!

Ena prvih uprizoritev naslednje sezone bo monodrama Duncana Macmillana Vse sijajne stvari. Junak piše seznam drobnih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Pride do številke milijon in že samo zapisovanje je bilo vredno. Tudi mi si želimo gledati na svet s stališča napol polnega kozarca, iskati tisto, kar je v drobnih stvareh in dogodkih takega, da hočemo dočakati naslednje, morda še boljše.

7. Torej.

Vse izbrana besedila prihajajoče sezone se posvečajo posamezniku v času negotovosti, v času sprememb in pričakovanja. Je eno samo lebdenje v breztežnosti neznanega.

Mogoče pa je »lebdenje« enačaj sezone.

Zelo vas pogrešam,

vaš Igor Samobor

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov