Dostopnost

Dušan, vem, kje si.
V dvorani, kjer so duše
na velikem odru neba.
Ti jim pripoveduješ svoje zgodbe,
duše ti verjamejo na besedo.
Tvoje ideje postajajo živa kri v njihovih nesnovnih telesih,
duše igrajo tvoje like, plešejo, pojejo …
Ti kričiš, ne tako!
Tako! In zaigraš sam.
Duše se ti smejejo, bleščeči zobje se svetlikajo,
postajajo zvezde in mi zemljani jih občudujemo.
O, kakšno zvezdnato nebo! 

Dušan se smeje in vzame sinje pero
in piše, piše, piše …
Postavlja med nas še vedno klicaje, vprašanja,
suspenz, strast, srce.

Saša Pavček

Zapri