Podelitev nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralcu Borisu Juhu je priznanje njegovemu skoraj sedemdesetletnemu umetniškemu udejstvovanju pri filmu. S svojo močno prezenco in jasnim igralskim izrazom je oblikoval 34 junakov v celovečernih in kratkih filmih, televizijskih dramah in nadaljevankah.
Ta nagrada je priznanje Borisu Juhu za njegovo vseživljenjsko predanost igralskemu poklicu. Vedno se je izkazal kot zavzet profesionalec, ki je znal raznotere junake oblikovati s humorjem, intelektualno ostrino ali celo cinizem, pri tem pa so bile vse njegove vloge tudi čustveno razgibane, polne subtilnih čutnih in čustvenih odtenkov.
Letos Boris Juh praznuje častitljivih devetdeset let, njegova poklicna pot pa se je začela 1962., ko je diplomiral na tedanji Akademiji za igralsko umetnost. Po študiju je bil skoraj deset let član Slovenskega mladinskega gledališča, kjer je ustvaril živahne in raznovrstne vloge. Posebej naj omenimo vsaj Messenia v Plavtovih Dvojčkih, Kraljeviča Bama v Rozmanovem Čudežnem pisalnem strojčku in Fagina v Dickensonovem Oliverju Twistu.
Leta 1971 je postal član ljubljanske Drame, kjer je iz leta v leto nizal odlične vloge, tako da se jih je do upokojitve nabralo več kot sto. Borisove nepozabne in nagrajene vloge še vedno ostajajo v spominu tistih, ki so jih kot gledalci doživeli. Bil je Vojček v istoimenski Büchnerjevi drami, Maks v Kralju na Betajnovi, Leone Glembay v Krleževi drami Gospoda Glembajevi, za katero je prejel Borštnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Z Borštnikovo nagrado je bil nagrajen tudi za vlogo slikarja v Grumovem Dogodku v mestu Gogi.
Enakovredno s plodno gledališko kariero pa je Boris Juh gradil tudi filmsko.
Debitiral je leta 1970 v filmu Jožeta Galeta Onkraj. Takoj zatem je nastopil še v filmu Boštjana Hladnika Ko pride lev. V Borisovi prepričljivi filmski karieri ostajajo v trajnem spominu zlasti njegovi osrednji junaki. Bil je Kozlevčar v filmu Vojka Duletiča Med strahom in dolžnostjo, očaral nas je kot elegantni Fritz v filmu Iskanja Matjaža Klopčiča, prav tako pa tudi kot Anton v filmu Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni ter Jakob v filmu Jožeta Galeta Pustota. Prepričljivo je odigral tudi vlogo belogardista Martina v filmu Christophoros Andreja Mlakarja.
Spominjamo se tudi sijajnih Borisovih velikih in stranskih vlog v filmih Veter v mreži, Kavarna Astoria, Outsider, Mokuš, Učna leta izumitelja Polža, Primož Trubar, Odpadnik, Živela svoboda, Dom za obešanje in še bi lahko naštevali.
Neizpodbitno ostaja, da Borisove igralske stvaritve na filmskem platnu odlikuje diskretna, notranje čvrsta in jasna igra. Boris Juh je igralec z močno filmsko prezenco, pravi mojster izražanja prikritih hotenj in misli filmskih junakov, ki jih Boris oblikuje s pravšnjo mero čustvenih stanj.
Zaradi teh odlik v svoji filmski igri je bil Boris Juh nagrajen z nagrado bert za življenjsko delo, ki mu jo je leta 2006 podelilo Društvo slovenskih filmskih režiserjev. Dvakrat je prejel nagrado Stopov igralec leta, in sicer leta 1982 za vlogo Jakoba v filmu Pustota ter leta 1985 za vlogo Martina v filmu Christophoros Jožeta Galeta.
Igralec Boris Juh je s svojim skoraj sedemdesetletnim umetniškim delom na področju filma ustvaril vrsto vlog, ki so in bodo nagovarjale ljudi, saj njegova igra odraža vse plasti človeških značajev, sam pa kot umetnik pri tem ostaja plemenit človek z vero v moč umetnosti, ki usmerja njegovo življenje.
Dragi Boris, čestitamo ti za zasluženo nagrado Ita Rina, želimo ti še veliko življenjske energije in vedi – filmarji smo te vedno imeli radi in smo ponosni nate!
Utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 27. 4. 2025
