Bergerjev dramski prvenec črpa iz prostora navidez vsakdanjih, nepomembnih srečevanj navadnih, z usodo in življenjem sprijaznjenih ljudi, ki jih poznamo že iz njegovih Zagatnih zgodb. Vendar se med njimi plete zgodba, ki skozi razpoke vsakdanjosti razkriva naravo sveta, saj absurd, nesmisel in deziluzija niso le drža junakov, ampak usodno, smešno-grenko naravno stanje stvari. Odrski prostor postane izpraševalnica vesti in čakalnica na srečo. Prodajalnica sendvičev v parku je spovednica in opazovalnica. Prenosni telefončki zahrbtno orodje prešuštva. Psi, ki prešuštnikom venomer ponujajo priročen izgovor za srečevanja v parku, pa v svoji tihosti, skoraj odsotnosti, postanejo odslikava njihove duše, dokler pasja usoda ne postane enaka usodi neke ljubezni. Svet, v katerem potekajo Zmenki, je premajhen, da bi mu pretila kakšna hujša katastrofa, kot je že življenje samo. Le kdo bi se kaj dosti hudoval nad svojo usodo, ko pa gre življenje v vsakem primeru dalje?