V igri Za zdaj nikjer (2004-2005) Ane Lasić, mlade avtorice, ki se je iz Beograda preselila v Ljubljano, se vse dogaja kot v sanjah. Že v prvem prizoru, na letališču, morda na postaji, spoznamo dve mladi ženski, Saro in Alono, ki jima je težko določiti identiteto, ne vemo natančno, kaj sta druga drugi, zvemo pa, da je Sara zapustila en svet (dom, domovino, državo) in prišla živet v drugega, v kovčku pa nosi nedokončan roman, ki skrivnostno izgine. V igro se kmalu vključi tretja oseba, založnik Split, ki želi izdati roman, hkrati pa se z avtorico zaplete v ljubezensko razmerje. A tudi Alona ima »svoj« roman. Ali pa gre za isto besedilo? Ali sta junakinji druga drugi le osebi iz romana, kaj v drami je fikcija in kaj realnost, kaj sanje in kaj del »budnega« sveta. Vse je v nekakšnih medsvetovih in medprostorih, kot eksistenca glavne junakinje, ki živi med dvema svetovoma in se nikjer ne želi dejansko ustaliti in si ustvariti novega doma. To je zgodba o razseljenih ljudeh današnjega časa, o ljudeh, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in ki vedo, da nikoli ne bodo našli novega domovanja, kot se nikoli več ne bodo mogli vrniti. Vedno bodo živeli vmes, med sanjami in resničnostjo, tujci, živeči zgolj sami s seboj in s svojimi morda nikoli napisanimi romani.