Prevajalec Milan Jesih
Režiser in scenograf Oliver Frljić
Dramaturginja Marinka Poštrak
Kostumografinja Sandra Dekanić
Skladateljica Irena Popović
Lektorica Mateja Dermelj
Asistentka lektorice Lena Vastl

Igrajo
Aljoša Ternovšek Prozorov Andrej Sergejevič
Vesna Slapar Nataša Ivanovna, njegova nevesta, pozneje žena
Vesna Jevnikar Olga
Darja Reichman Maša
Vesna Pernarčič Irina
Peter Musevski Kuligin Fjodor Iljič, gimnazijski učitelj, Mašin mož
Borut Veselko Veršinin Aleksander Ignjatjevič, podpolkovnik, komandant baterije
Miha Rodman Tuzenbah Nikolaj Lvovič, baron, poročnik
Tomo Tomšič Soljoni Vasilij Romanovič, štabni kapetan

Prišel je čas, vsem nam se bliža nekaj velikanskega, pripravlja se,
zdrav, silen vihar, že prihaja in kmalu iz naše družbe odpihne lenobo,
ravnodušje, predsodke do dela, trhli dolgčas.

Igrati Tri sestre je za vsako gledališče prav poseben izziv. Igrati jih v režiji Oliverja Frljića, je zagotovo izziv na kvadrat. Kajti igrati Čehova ni samo nujna repertoarna poteza vsakega ambicioznega gledališ-ča, ampak predvsem potreba spraševati se o svetu, v katerem živimo, ter o njem izreči svoje stališče. Pomeni spraševati se o načinu uprizarjanju Čehova danes, pa tudi znova izprašati svoje želje in si zas-taviti vprašanja o sreči, ljubezni, smislu, odnosih, družbi in ne nazadnje vprašanje o »svetu v razpada-nju« (kot tehtno ugotavlja Patrice Pavis). In prav o tem se v svojih dosedanjih uprizoritvah z detektor-sko lucidnostjo sprašuje režiser Oliver Frljić, ki je s svojimi drznimi predstavami (Turbo folk, Preklet bodi izdajalec svoje domovine!, Pomladno prebujenje in Strahopetnost) dodobra razburkal gledališko javnost na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji in na mednarodnih festivalih. Na nedavnem Sterijevem pozor-ju v Novem Sadu je bila prav njegova Strahopetnost proglašena za najboljšo uprizoritev festivala v celoti.
Tri sestre režiserji ponavadi interpretirajo kot dramo o hrepenenju … Hrepenenju po življenju, ki bi Olgi, Maši in Irini pognalo kri po žilah in jih napolnilo s smislom in ljubeznijo. Tri sestre pa so tudi drama o krčevitem poskusu ubežati provinci, ki ljudi duši, hromi in v kateri postajajo vedno bolj oto-peli, hkrati pa je to seveda drama o trku dveh diametralno nasprotnih si življenjskih konceptov, pasi-vnega in idealističnega ter aktivističnega in pragmatičnega. Ob tem se nam odpira še eno vprašanje: kaj hromi tri sestre, da ne zmorejo uresničiti svojih želja, in kaj poganja Natašo, da ji to uspeva?

Dragi gledalec,
tole prebiraš pred ogledom predstave ali po njem, v trenutku, ko ti je že jasno, da je to grozna predstava, ali pa medtem, ko se še vedno megleno nadejaš, da bodo tvoji gledališki apetiti naposled zadovoljeni. Poznaš ta komad Čehova, trpela si kakor Maša, stara si toliko kot Olga, poročila si se z moškim, ki ga nisi ljubila, tako kot bi skorajda naredila Irina. Iz svoje province se nikoli nisi nikamor podala, čeravno je bilo toliko priložnosti in načrtov, in zato veš, da je imel Čehov prav. Tako kot Čehov tudi ti meniš, da v gledališču ni mesta za politiko. Gledališče se mora ukvarjati z bolj vzvišenimi stvarmi. V trenutku, ko gledališče spregovori o družbi, v kateri živimo, o njenih problemih, o družbenem razredu, ki mu ne pripadamo, postane vulgarno. Iz njega se izgubijo čista in neponarejena čustva, ki nam jih s tolikšno poetično močjo in sugestivnostjo prenaša Čehov, ti pa si, draga gledalka ali gledalec, zlahka pripravljena zanikati, da je to ali takšno gledališče sploh gledališče. Na drugi strani si vsaki solzi, ki spolzi na oder, pripravljena reči: »Da.« Želiš si treh žensk, ki trpijo, ki ne morejo izstopiti iz položaja, v katerem so se znašle. Kajti v ženski nemoči je toliko lepote.
Medtem ko prebiraš te vrstice, in to je stvar moje nespodobnosti, ne veš, četudi se zagotovo strinjaš z vsem napisanim, kdo stoji za njimi, čigav glas je to. To je nemara pravi trenutek, da se predstavim. Sem namreč režiser te predstave. Toda več kot Čehove Tri sestre mi pomeni razpotje, na katerem se odločam, ali bom še naprej sledil svojemu dosedanjemu režiserskemu rokopisu, ki mu je v kratkem času uspelo okamneti, ali pa se bom podal v iskanje nekega novega jezika. K sreči – ali žal – se prava drama zame dogaja tukaj in ne v salonu Prozorovih.
Ko je Jean Cocteau leta 1946 posnel film Lepotica in zver, ga je Sartre ostro napadel. Kako je mogoče, da po strahotah druge svetovne vojne Cocteau snema nekakšno pravljico ter ne izkazuje nikakršne človeške in umetniške odgovornosti do grozot nedavne preteklosti? Cocteau je odgovoril, da čuti odgovornost do druge svetovne vojne, še večjo pa do samega sebe. V tem primeru se v enaki meri moti tako Sartre kot Cocteau. Prevzemanje družbene odgovornosti v okvirih vsiljenega ali samovsiljenega umetniškega jezika samo po sebi ni nič. Golo vztrajanje pri lastni umetniški avtonomiji je samo po sebi še en nič. Ko danes, po celi vrsti predstav, ki so se ukvarjale z dediščino nedavnih vojn v tej regiji, s kolektivno odgovornostjo, z novimi političnimi oligarhijami in tako naprej, na oder postavljam Tri sestre, poskušam globinsko preizprašati postavke, na katerih je v minulih letih nastajalo moje gledališče, pa tudi širše polje percepcije svojega dela. Domnevam, da tistim, ki me vestno obtožujejo, da svoje metafore »gledališča kot družbenega ogledala, ki ga je treba prav tej družbi razbiti na glavi« ne uresničim do konca, ta poteza ne bo jasna. Vendar pa menim, da je za režiserja, čigar kritični odnos do družbene stvarnosti je postal nekakšen zaščitni znak, blago, ki so ga začele naročati tudi gledališke ustanove, pomembno, da to situacijo poskuša problematizirati.
Oliver Frljić
Prevedla Aleksandra Rekar